SODOBNI FANTAZIJSKI MALI PRINC ali TUKAJ JE NOV SVET URBANA KLANČNIKA

Mali princ, če bi ga napisal pisec sodobne fantazije.

Takole bi v eni povedi opisal Kam si odšel, moj svet, nov roman Urbana Klančnika, sicer slovenskega novinarja in urednika, ki pa je tudi pisec fantazije (https://urbanklancnik.com/). Zgoraj natisnjena poved bralcu sporoči dvoje: da gre za didaktično povest in da gre za žanrsko povest. Začnimo z žanrom: delo spada v žanr post-apokaliptične fikcije z nekaterimi elementi fantazije. Deklica Anja se po nevihti znajde sama v svoji hiši. Njena družina je izginila neznano kam, zunaj pa mrgoli »bolnih« – ljudi, ki jih je prizadela neznana bolezen. Ker pogreša svojega bratca, se odpravi ven in na poti sreča kopico ekscentričnih likov s čudnimi imeni, med njimi ostarelega in črnogledega Pulusa, ki postane njen zaščitnik.

Vsak od teh likov (po njih so poimenovana poglavja) je poosebitev enega od aspektov značaja sodobnega človeka, tako tistih hvalevrednih (ljubezen, občutek dolžnosti, umetniško ustvarjanje idr.), kot tistih manj hvalevrednih (častihlepje, predsodki, požrešnost ipd.). Srečanja med Anjo/Pulusom in temi liki so prilike, ki bralcu podobno kot v Malem princu prikazujejo absurdnost človeškega vedenja, imajo pa tudi obrise filozofskih dialogov, saj je ob vsakem srečanju prisoten pogovor med liki o človeškem stanju. V tem leži didaktičnost povesti.

A vrnimo se spet k žanru, saj je ta pomembnejši, kot se sprva zdi. Bralec se bo na začetku morda čudil nad uporabo prozaičnih imen, kot je Anja na eni strani in uporabi neobičajnih fantazijskih imen, kot so Pulus, Lespuv idr. na drugi strani. Morda ga bo zmotila tudi karikiranost prej omenjenih likov, ki kot da spadajo bolj v pravljico kot pa v roman. Take misli so se porajale meni, ko sem bral. Potem pa sem prišel do preobrata, ki je tako kot vsak dober preobrat v zgodbi pojasnil vse »čudnosti« romana in me prisilil, da nanj pogledam z drugega gledišča. Za voljo tebe, bralca, ne bom razkril podrobnosti tega preobrata. Edini namig, ki ga bom dal, je ta, da je prej omenjena »poosebitev« bolj dobesedna, kot se zdi na prvi pogled.

 

Prijetno presenečenje: Kam si odšel, moj svet je Mali princ, ki ga je napisal dober pisec sodobne fantazije.

 

Dominik Lenarčič 

TEMNA DUŠA MLADEGA JAHALCA ZMAJEV ali IMAGINARNI SVETOVI JULIJE LUKOVNJAK

 

Mladi imajo radi fantazijo. Obstaja velika verjetnost, da če boste na ulici mimoidoče spraševali, katera je njihova najljubša knjiga, bodo anketiranci v starostnem razponu med 6 in 30 let najverjetneje odgovorili z Harryjem Potterjem ali s katerim drugim naslovom, ki spada v ta žanr. Kar se meni zdi zanimivo je to, da so avtorji teh med mladimi priljubljenih del vsaj pri nas predvsem starejši avtorji in avtorice – malo je izvirnih del slovenske fantastike, ki bi jih mladi tudi napisali. Ne dvomim, da ta obstajajo, a na tej točki kvečjemu kot nedodelani literarni izdelki, ki jih njihovi mladoletni avtorji in avtorice še skrivajo v svojih predalih in ki bi pred objavo v uveljavljeni slovenski založbi potrebovali še nekaj pregledov.

Eden od teh izdelkov, ki je zgleda iz predala uspešno romal na knjižne police, je roman z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, prvi del v seriji, čigar avtorica je Julija Lukovnjak. Prvi del je prvotno izšel pri založbi Sanje, medtem ko za ostale kaže, da bodo izdani pri založbi Goga. Julijin opis s spletne strani slednje založbe nam razkrije, da si je avtorica zgodbo zamislila že v prednajstniških letih in da zdaj v študentskih letih pili sago, ki naj bi na koncu obsegala pet knjig.

Kje pa se zgodba začne? Začne se v deželi Inkremateri, deželi čarovnikov, vilinov, elementalov, multipodobnikov in drugih bitij z magičnimi dušami. Dežela se spopada z grožnjo t. i. »razduševalcev«, zlobnežev, ki ločujejo duše teh magičnih bitij od njihovih teles in jih tako spreminjajo v »prazneže«, zombijem podobne ubogljive podanike. Edini, ki lahko ustavi razduševalce, je bitje, ki se bo povezalo s pradušo in tako postalo Varuh ognjenega prabitja – poslednjega zmaja. V nasprotju z vsemi pričakovanji varuh postane bitje brez magične duše – človek ali čarovnik z napako. Temu človeku je ime Edgar Kaos, v Inkremateri se je zbudil brez spomina, zgolj s slutnjami neke temne preteklosti in neznanimi glasovi v svoji glavi. Zmaj, s katerim je Edgar postal neločljivo povezan, se je v nasprotju s prerokbo izvalil s črnimi luskami, ne z belimi. Prebivalci dežele niso niti najmanj zadovoljni z razpletom in se ne trudijo skrivati zaničevanja do Edgarja, kar že tako jeznega, prestrašenega in z nemogočo nalogo obremenjenega novega Varuha postavi v nezavidljiv položaj. Ali bo Edgarju uspelo rešiti Inkrematero pred razduševalci in si povrniti spomin, ali ga bo zaradi strahu in gneva zapeljalo zlo?

Pri Imaginarnih svetovih Edgarja Kaosa se pozna mladost same avtorice – Edgar in drugi glavni liki (npr. vilinka Floria in čarovnik Kvint), ki ne štejejo več kot 18 let, se tekom zgodbe spopadajo s tipičnimi najstniškimi težavami (čustvenost, anksioznost, dvom, nerazumevanje samega sebe, …), ki jih vojne razmere, v katerih živijo, še ojačajo. Mladost se kaže še v bujni domišljiji, pri čemer se avtorica napaja pri bogatem kanonu fantazijskih del (še posebej pri Eragonu), in energičnem stilu pisanju. Žal se kaže tudi v pogosti uporabi anglicizmov in drugih slovničnih kiksov, ki jih v delih starejših avtorjev praviloma ne boste zasledili. Glede na relativno neizkušenost avtorice bi pričakovali pogosto nagibanje k fantazijskim tropom in klišejskim strukturam. Roman tu predstavlja prijetno presenečenje, saj ne samo, da se avtorica ogiba uveljavljenim klišejem, ampak jih ponekod tudi spretno obrne na glavo. Izpostavil bi predvsem lik Edgarja Kaosa, ki preobrača arhetip izbranca iz prerokbe. Ni neobičajno, da so ti liki mladi, po možnosti še čustveni in neizkušeni. Medtem, ko bi izbranec v kakem drugem delu tekom potovanja dozorel in potem zlahka premagal zlobneže ter lastne dvome in dvome tistih okoli njega, je Edgarjeva pot do zmage dolga in trnova. Edgar svoje poslanstvo dojema kot breme, jasno je, da v tem ne vidi nobenega užitka. Ko ga tako kot vsakega izbranca skušajo preizkusiti, ga spektakularno polomi. Njegovi junaški podvigi so redki, motivirajo pa jih situacije, ko se tistih nekaj prijateljev, ki jih ima, znajde v težavah. Pogostejši so nejunaški podvigi, ki jih opravi zaradi ne čisto neupravičenega občutka, da je ogrožen. Prebivalci Inkrematere so do njega sovražno nastrojeni, kar pa ga ne spodbudi k temu, da se jim dokaže. Potre ga, tako kot bi potrlo običajnega človeka, če bi se ta znašel med ljudmi, ki ga brez zadržka zaničujejo. Edgar ni junak, je samo otrok, ki so mu naprtili nemogočo nalogo in se temu primerno tudi vede. Tako, kot je zgodba zastavljena, bi bralec morda pričakoval, da Edgarju ne bo uspelo opraviti poslanstva. Prva knjiga se sicer konča z manjšo zmago, a tudi s tragičnimi posledicami. Na tej točki še ni popolnoma jasno, kam bo vodilo Edgarja Kaosa, a ne kaže mu dobro. Dobro pa kaže Juliji Lukovnjak in njeni seriji, za katero upam, da bo brez težav dosegla konec.

 

Recenzija prvotno objavljena v Supernovi, letnik IX, številka 16.

 

Dominik Lenarčič