BEDAKI, PREVARANTI IN HUJSKAČI: KNJIŽNI "ZAKLADI" MISLECEV SODOBNE ANGLOAMERIŠKE DESNICE

Edino,

kar nam bodo zapustili

avtorji kaosa

in varuhi zemlje,

bodo uničena življenja

in nekaj slabih knjig.

- Dediščina

 

Kot bralec si rad širim obzorja. Na področju strokovne literature to pomeni, da v roke včasih vzamem knjigo z meni tujega področja ali izpod peresa avtorja, ki ima drugačen pogled na svet kot jaz. Med njimi so tudi dela avtorjev iz druge politične opcije - monografije predstavnikov nove desnice ali novega konservatizma ali karkoli že. Ti predstavniki, skupaj z njihovimi knjigami, so danes vse bolj popularni oz. popularne. Ne bi vedel zakaj, kajti tisto, kar nam ponujajo, je res slabo. Argumenti v slabi veri, demoniziranje nasprotnikov, logične zmote, vse je tu! Naj ti pokažem nekaj primerov.

 

SCRU YOU, MARX ali KNJIGA, KI JE UNIČILA KARIERO

Veliko ljudi pljuva čez "postmodernizem" ali "levičarsko miselnost". Malo pa je takih, ki se upajo lotiti tako zahtevne naloge, kot je popolno in sistematično rušenje temeljev te miselnosti. Roger Scruton (1944 - 2020), tradicionalistični filozof, Orbánov nekdanji prijatelj in arhetipski primer bogatega Britanca, ki viha nos nad vsem novim in modernim, je eden od teh pogumnih ljudi. Delo z naslovom Zablode, prevare in hujskaštva: Misleci nove levice (zelo subtilno, gospod Scruton), je njegov poskus tovrstnega filozofskega rušenja. Scruton se brez zadržkov loti skoraj vseh "levičarskih" filozofov, ki so kdaj živeli in pisali, od Marxa pa vse do Žižka. Knjiga naj bi bila (NAJ BI BILA) zastavljena kot poštena kritika in ovrednotenje izbranih piscev. V praksi to izgleda kot niz precizno napisanih umorov piscev kot ljudi, osebnosti in šele nazadnje kot filozofov. Sartreja označi za grdega, Foucaulta za nezrelega, Althusserja za morilca, Habermasa za dolgočasnega in še bi lahko našteval. Zaradi široke zastavljenosti (in, predvidevam, tudi zaradi tega, ker jih ni vse prebral) nekateri od teh piscev niso obravnavani. Jacques Derrida, eden najpomembnejših postmodernih filozofov, je npr. v knjigi samo parkrat omenjen, avtor cefranju njegovih idej ne nameni niti odstavka. Ob branju Zablod, prevar in hujskaštev postane jasno, da Scrutona v resnici ne zanima objektivna analiza (to bi v resnici moralo biti jasno že iz naslova), temveč obračunavanje z (v večini primerov) mrtvimi ljudmi na papirju, ki jih je bil "prisiljen" brati. Gre torej za terapevtsko pisanje, osebni dnevnik godrnjanja, ki je nekako prišel v javnost. Bolj načitan bralec bi se morda pritoževal še nad tem, da Scruton vse obravnavane avtorje strpa v isti koš razdiralcev zahodne civilizacije in tradicionalnih vrednot (oz. kapitalizma in religije), ne da bi se sploh oziral na morebitne nianse. Taisti bralec bi morda spremno besedo Aljoše Kravanje označil kot bolj poglobljeno in bolj vredno branja kot preostanek knjige, saj ima Kravanja širše filozofske aspiracije kot Scruton.

Scruton v predgovoru razkrije, da je knjiga v prvotni izdaji praktično uničila njegovo profesorsko kariero. Na to lahko rečem samo: nič čudnega. Razen katarze za tiste, ki so se vpisali na napačen program na filofaksu in so potem tri leta trpeli, nima ta knjiga nič za ponuditi. Bralec, preberi kaj drugega - najraje enega od avtorjev, po katerih Scruton pljuva.

 

NIKOLI POSPRAVLJENA SOBA ali KNJIGE, KI SO ZAČELE KARIERO

Za Jordana Petersona si gotovo že slišal. Če ga slučajno ne poznaš: to je kanadski univerzitetni profesor in klinični psiholog, ki ga je širša javnost spoznala po tem, ko je leta 2016 nasprotoval zakonodaji, ki bi kriminaliziralo verbalno nasilje proti transspolnim osebam. Skoraj takoj je postal eden najbolj vidnih alternativnih intelektualcev današnje dobe, še eden od mnogih gorečih braniteljev sovražnega, ups, pardon, svobodnega govora in nasprotnikov t. i. "kulturnega marksizma". Okoli njega se je ustvaril pravi kult osebnosti, za njegove sledilce je pameten človek, za njegove nasprotnike pa navadna propalica. V slovenščino so prevedene vse tri njegove knjige: Zemljevidi pomena: Arhitektura prepričanj, 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos ter Onkraj reda: Še 12 pravil za življenje. Prvo je monografija, ki se ukvarja z iskanjem moralnih struktur, ki bi bile značilne za vse ljudi, ne glede na čas in kraj. Če bi bilo to vse, s čimer se Peterson ukvarja, morda sploh ne bi govoril o njem. A profesor želi biti še družbeni kritik. In lifecoach. Drugi dve deli, nastali po prej omenjenem incidentu, sta nekakšna fuzija med strokovno knjigo, knjigo za samopomoč, zdravniškimi anekdotami in srednješolskim spisom o politični filozofiji. Posamezni vidiki so v vsakem poglavju nerodno pomešani med seboj – Peterson poglavje recimo začne z anekdoto, nadaljuje z odlomkom iz Jungovske psihoanalitike, potem pa sledi par strani o tem, kako hočejo "postmoderni neomarksisti", kot jih Peterson sam imenuje, uničiti zahodno civilizacijo. V odstavkih, ko govori o politiki in filozofiji, izpostavlja obsedenost teh bavbavov s podiranjem struktur, ki so po njihovem mnenju zatiralske, saj podpirajo odnose (spolne, rasne, razredne idr.) dominacije. Petersonov odziv na ugotovitev, da morda obstajajo take strukture in da so nepravične, ni poziv k njihovemu podiranju ali vsaj k njihovi preureditvi, temveč demoniziranje rušilcev in čaščenje teh struktur kot pravičnih in svetih. Njegovi odstavki o nasvetih, ne, pravilih za življenje, niso dosti boljši. Šesto pravilo v prvi knjigi pravil se glasi: "Spravite svoj dom popolnoma v red, preden kritizirate svet". Srž citiranega pravila je, da posameznik nima pravice pozivati k sistemskih spremembam, če nima urejenega življenja, če je npr. sprt z družinskimi člani ali če je v finančni, psihični ali drugačni stiski. Najprej naj se loti pospravljanja svoje sobe! Peterson pa ne pomisli, da bi morda obstajali dejavniki, ki bi posamezniku preprečevali uspešno pospravljanje sobe in temu sledeči aktivizem. Morda je ves dan zdoma, ker mora za odplačevanje najemnine opravljati dve službi, in ko končno pride domov, nima ne časa ne energije za pospravljanje. Ker pa ne more pospraviti, ni upravičen do kritiziranja sveta in pozivanja k pravičnejšim plačam (ali k boju proti klimatskim spremembam, za spolno enakopravnost, ...). Peterson tega ne bi priznal (močno dvomim, da se tega ne zaveda), a taka miselnost, kot jo on podpira, je idealna za tiste, ki hočejo, da stanje ostane tako kot je - da revni in obubožani ostanejo revni in obubožani. Peterson tako izpade kot apologet obstoječih nepravičnih praks in lutka desničarskega politično-ideološkega stroja. Morda se je zato upokojil kot profesor, ugotovil je, kje leži zagotovljen denar.

Zemljevidi pomena so edina knjiga, ki bi jo komurkoli priporočil, pa še to z zadržki. Preostali knjigi sta medtem podpovprečna priročnika in skrajno neznanstveni politično-filozofski razpravi. 12 pravil za življenje je nepoštena in plitka, Onkraj reda pa je malo boljša, saj imajo tamkajšnji Petersonovi nasveti podlago v realnih problemih in izkušnjah (pandemija in njegova zdravstvena kalvarija) in ne namišljenih (krvoločne horde socialnih pravičnikov), a ne dosti boljša kot prva. Bralec, če iščeš pomoč, pojdi raje k psihiatru, ne jemlji teh knjig v roke.

 

NA NAPAČNI STRANI PREPIRA ali KNJIGA, KI OHRANJA KARIERO

 

Za Scrutona in Petersona lahko rečemo vsaj to, da sta strokovnjaka na svojih področjih – filozofija in psihologija. Avtor naše naslednje knjige je medtem kvečjemu strokovnjak za prodajanje megle. Mislim, da se temu pravilno reče "družbeni komentator". Ben Shapiro slovenski javnosti ostaja neznan, kar je glede na njegovo zgodovino izpadov in sramote vrednih izjav dobra novica. Znan je predvsem po dveh stvareh: poniževanju dodiplomskih študentov pri družbenih vprašanjih (sam bi rekel, da jih UNIČUJE z DEJSTVI in LOGIKO) in otročjem vedenju pri debatah z ljudmi, ki premorejo več potrpljenja in čustvene inteligence kot on. Na pravi strani zgodovine: Kako sta razum in etična opredelitev naredila Zahod velik je (trenutno k sreči) edina od njegovih knjig, prevedenih v slovenščino. Shapiro v njej zavzame najbolj osnovno tradicionalno-konservativno stališče, kar jih je: zahodna civilizacija razpada, ker ljudje ne verjamejo več v Boga in v razum. Edina rešitev leži v tem, da ponovno odkrijemo "judovsko-krščanske vrednote" in "grško teleologijo", temeljna kamna te civilizacije, in z njima zdrobimo "marksiste" in "neomaterialiste", ki skušajo sistematično razdrobiti vse, kar je sveto in dobro. Shapirova knjiga je anotirana bibliografija temeljnih del krščanske religije in klasične filozofije, ki avtorju služijo kot vir informacij, s katerimi podpira že vnaprej sprejete sklepe. Vse, kar je dobro in moralno, pravi Shapiro, izhaja iz Boga in izključno iz Boga. Ateizem je medtem osnova za bedo in grozodejstva. Možnosti, da je lahko tudi vera v Boga osnova za grozodejstva in da ateisti niso inherentno zlobni, se ne posveča. Iluzijo, da gre pri njegovi knjigi za resno filozofsko obravnavo geneze in razvoja zahodne civilizacije, drobijo odstavki, ko avtor iz svojih ideoloških nasprotnikov dela slamnate može in jih sežiga na grmadi. Tekom knjige jih Shapiro naredi toliko, da bi lahko resno razmislil o tem, da bi pustil službo pri The Daily Wire in začel kmetom prodajati strašila. Grehe ljudi, ki smo mu blizu (npr. ameriški ustanovni očetje, svobodnjaki, ki so bili tudi lastniki sužnjev) relativizira, medtem ko za ljudi, ki mu niso (teh je toliko, da jih nima smisla naštevati), pusti, da so njihovi grehi edino, kar jih določa. Še posebno bode v oči poveličevanje ustave ZDA kot edinega dokumenta, ki zares zagotavlja enakost in pravičnost vseh ljudi, medtem ko naj bi Deklaracija o človekovih pravicah imela gnile temelje in zato ni legitimna. Če vse to ne omaja Shapirove kredibilnosti, jo bo morda omajal njegov odnos do transspolnih ljudi, ki jih prikaže kot simbol izrojenosti današnjega sveta. Ogabno.

Obstaja možnost, da si med branjem pogooglal Bena Shapira, da bi ugotovil, kdo za vraga je ta človek in zakaj jaz o njem govorim tako poniževalno. Mogoče si naletel na intervju, ki ga je ta opravil za BBC v času, ko je obravnavana knjiga prvič izšla (https://www.youtube.com/watch?v=6VixqvOcK8E&ab_channel=BBCNews). Začne se dokaj normalno, Shapiro izpade kot ognjevit, a ne tako nezrel govorec, kot ga nekateri opisujejo. Ko pa ga Andrew Neil, ki je mimogrede eden vidnejših britanskih konservativnih osebnosti in človek, s katerim bi se Shapiro dejansko moral strinjati, povpraša o brutalni zakonodaji na področju splava (od 3:45 naprej), pa Shapiro začne kazati svoje prave barve – umikati se začne direktnim odgovorom na vprašanja in začne zbadati svojega sogovornika, tudi s tem, da ga posredno označi za levičarja. Prav tako ne reagira dobro, ko ga Neil spomni na vrsto neprimernih izjav in stališč, ki jih je zavzemal tekom kariere in ki jih je skušal pomesti pod preprogo (seznam obsodb si je Shapiro napisal kar sam --> https://www.dailywire.com/news/so-heres-giant-list-all-dumb-stuff-ive-ever-done-ben-shapiro). Shapiro celo namigne, da ga Neil napada samo zato, ker je on popularen, Neil pa ne. To je človek, ki se prodaja kot filozof – narcističen hujskač, ki ne sprejema odgovornosti za svoje napake in ki ga ne zanima poštena debata, razen če lahko v njej sesuje svojega nasprotnika (zato pa se prepira skoraj izključno s dodiplomskimi študenti, ki se ne morejo/ne znajo braniti). Od vseh obravnavanih avtorjev ti Bena Shapira še najmanj priporočam. Izogibaj se njegove knjige, ne beri je niti kot seznam za nadaljnjo branje. Raje poišči kakšno bibliografijo, ta te vsaj ne bo poskušala prepričati, da so transspolne osebe duševni bolniki.

 

Dominik Lenarčič

TOLIKO KNJIG, J****TI! ali NAPOL RESEN PRISPEVEK O SLOVENSKI KNJIŽNI HIPERPRODUKCIJI

  

Lani novembra sem na tem blogu objavil napol resen prispevek o slovenskih knjigah, v katerem sem zapisal dvoje: slovenske knjige so predrage, za nameček pa jih je še preveč. Ti moji trditvi ste bralci različno sprejeli. Pri prvi ni bilo nobenega nestrinjanja, knjige so res predrage. Pri drugem pa sem dobil malo drugačne odzive, v smislu, mar ni to dobra stvar, da je veliko knjig in da vse več ljudi piše? Vidim, da v svojem prispevku nisem dovolj jasno pojasnil svojega mnenja. Dovolite mi, torej, da vam pojasnim, zakaj jaz čutim, da je slovenskih knjig preveč in da Slovenci preveč pišemo. Rad bi izpostavil tri vidike: slab pregled nad produkcijo, visoka cena kot omejitev in nihajoča kvaliteta knjižnih izdelkov - med njimi sem prva dva že omenil v lanskem prispevku, tretji pa je nov. 

 

To, da v Sloveniji letno izide vrtoglavo število knjig, ni nobena skrivnost. Obstajajo mediji, katerih namen je spremljati in nuditi pregled nad slovensko knjižno produkcijo. En tak medij je recimo revija Bukla. Bukla je odličen pripomoček za odkrivanje knjig in ohranjanje pregleda nad knjižno krajino. Ne pridejo pa vse knjige v revijo, (teoretično) se lahko zgodi, da kaka (kvalitetna) knjiga ni izpostavljena. Pomanjkljivost revije je tudi ta, da številke izhajajo na vsake dva meseca in da mora bralec tako ves čas oprezati za novimi številkami, če želi biti na tekočem. Manjka nek celovit pregled na koncu leta. Žal je Bukla (vsaj kakor jaz vem) edini medij, ki omogoča spremljanje naše knjižne produkcije. A tudi če imamo pregled nad vsemi temi knjigami, kupiti in prebrati jih ni mogoče vseh, tako kot ni mogoče za vse spremljati odzive in recenzije (oz. za nabor tistih, ki jo sploh dobijo). Knjig, ki izidejo, je preveč in še slabo so promovirane. Po možnosti pa še slabo dostopne (tukaj se spomnimo knjig, ki jih je mogoče dobiti le preko obskurnih spletnih strani ali na nekih dogodkih).

 

V lanskem prispevku sem še največ povedal o cenah knjig. Verjamem, da je kvantiteta v povezavi z visokimi cenami tudi problem. Če si ne moreš privoščiti več kot 5 knjig na leto, ker vse stanejo 50 evrov ali več, jih več kot 5 zagotovo ne boš kupil. Instinkt, da bi odkrival nove avtorje in žanre in da bi kdaj kupil knjigo tudi zaradi lepe naslovnice, je potrebno zatreti - Gorenc mora prevladati na Bibliofilom. Omejevanje je nujno, zato se bralec zateče v knjižnico. Tam mora plačati samo (skromno) članarino, pa ima dostop do vseh teh knjig, ki bi jih rad odkril, pa jih v knjigarni ni mogel vzeti. A tu se mora spet omejevati, ker ne more realistično prebrati vseh knjig, ki mu padejo v oči. Preveč jih je in nekatere so predebele in ne prav spretno napisane. 

 

Spomnim se zapisa/izreka, da je med Slovenci več piscev kot bralcev. Kdo je avtor te misli, ne vem, morda gre za amalgam različnih strokovnih ali laičnih sentimentov, mogoče pa sem svoje misli nehote dal v tuja usta. Ne vem. Kdorkoli je to izrazil, je zadel bistvo. Slovenci preveč pišemo. Ko sem ta sentiment nekoč delil na neki literarni delavnici, sem dobil odgovor, da je v resnici dobro, če nas več piše, če se nas več odloči za ustvarjanje z besedami in za ubesedovanje naših občutkov in izkušenj. Jaz vsekakor nisem nasprotnik terapevtskega pisanja, a kot bralec in kot študent "knjižnih študij" moram zastaviti naslednja vprašanja: je res vsaka zgodba vredna objave? Je res vredno vsak zapis pokazati javnosti? Zakaj ravno v obliki knjige? Ali Facebook ni dovolj dober? Piše lahko vsak, a le nekateri med njimi (nami?) napišejo nekaj, kar je vredno branja. Bojim se, da se veliko teh wannabe piscev, ki se borijo za našo pozornost, ne vpraša, če je njihovo delo res kvalitetno in ali objavljajo še za koga drugega razen sebe (na objavo knjige se gleda tudi kot na alinejo na seznamu stvari, ki jih je treba storiti pred smrtjo). Lepo bi bilo, če bi obstajali nekakšni kulturni filtri, ki bi v knjižno pokrajino poslali res samo tisto, kar je vredno branja. A vse kaže, da založbe in uredniki nimajo več takega statusa - kdor hoče kaj izdati, lahko izda v samozaložbi, brez omejitev. Teh samozaložnikov je ogromno, danes je lahko vsak pisatelj in/ali založnik. Preden se zavemo, imamo že goro knjig, ki niso nujno vse dobre.

 

Razen tega, kar sem naštel, me slovenska knjižna hiperprodukcija moti tudi na osebni ravni. Jaz sem počasen bralec, za knjige si vzamem čas. Kot počasnega bralca, ki pa si želi čim več izkusiti in ki želi obiskati čim več literarnih svetov, me nič ne demotivira bolj kot to, da sem komaj končal z eno knjigo, pa me jih že čaka nov ducat. In še en, in še en, … in še en. Včasih me preprosto zmanjka - ne ljubi se mi več brati. Sicer pa sem zelo selektiven glede avtorjev in knjig, ki jih berem - če si slab plavalec, se ne boš spuščal v globoko morje.

 

Dominik Lenarčič

VPOGLED

Proti njemu je drvel avtomobil, črna alfa, ki se je komaj izognila otroku na cesti. Preden se je lahko zavedal, kaj se dogaja, ga je že zbil. Noge so mu samovoljno poletele v zrak. Trebuh se mu je sploščil na nosu avtomobila. Glava mu je priletela v spodnji kot vetrobrana, udarec mu je pred oči priklical drobne kristale svetlobe. S sunkom je poletel v zrak. Po sekundi lebdenja je pristal na hrbtu na trdem asfaltu. Oči je imel odprte. Gledal je poletno nebo brez oblakov, videl pa ga ni več.

 

Lenart Šelih je pravkar doživel svojo smrt. Videnje ga je vrglo nazaj v naslednjega v vrsti, mladeniča z narobe obrnjeno čepico. Lenart bi ga skoraj podrl.

"Ejga!" je izjavil ta mladenič in Lenartu pomagal vstati. "To mora bit' pa hudo!"

Lenart ni odgovoril, saj je bil še zmeraj v šoku. Ko mu je ženska srednjih let v barvitih oblačilih govorila, kako mu bodo njena očala na stojalu omogočila vpogled v čas njegove smrti, si je mislil, da gre za ceneni trik. Ni si predstavljal, da bo videl tako živ, realističen prizor. Zakaj je temu triku sploh nasedel? Zaradi dolgčasa? Preobilice denarja? Preveč alkohola v krvi? Praznične ekstaze? Vse te misli so mu v hipu šle skozi glavo, nato pa se mu je porodilo grozljivo vprašanje: "Sem res videl svojo smrt?"

Ta misel je Lenarta, sicer urejenega moškega 30. let, ki je zdaj izgledal bolj kot bleda prikazen, povlekla ven iz šotora. Svež zrak in tržna mrzlica mu nista uspeli pregnati misli iz glave. Začel je hoditi. Kar je videl, je bilo nedvomno resnično. Potreboval je kako minuto, da se je iztrgal morbidni otopelosti. Po hitrem premisleku situacije je prišel do sklepa: izogibati se mora cestam. Stopil je na pločnik. Naenkrat mu je tok misli prekinil oster zvok na levi. 

 

Dominik Lenarčič