WHO WATCHES THE WATCHMEN ali KRATKA RECENZIJA STRIPOVSKE MOJSTROVINE

Bralec, kako bi se odzval, če bi stripu podelil status legitimnega medija? Kako bi se odzval, če bi mu podelil status umetnosti? Kako bi se odzval, če bi ga postavil na isti piedestal, kamor postavljamo literaturo, film in fino umetnost? Bi se strinjal z mano? Bi se zmrdnil in me označil za bedaka?

Zakaj te to sploh sprašujem? Zato, ker v naročju držim strip o superjunakih. Strip, ki se je pojavil na Time-ovem seznamu 100 najboljših romanov (glej spodaj). Strip, ki se lahko pohvali z nagrado za najboljšo znanstveno-fantastično delo. Strip, ki je uvedel ireverzibilne spremembe v svojem mediju (mnenja se krešejo, ali je to bilo nekaj dobrega ali slabega). Ime tega stripa (ali grafičnega romana, če ti je ta izraz bolj všeč) je Watchmen. Izhajal je postopoma med letoma 1986 in 1987. Ustvaril ga je britanski dream team, ki ga sestavljata pisec Alan Moore in ilustrator David Gibbons.

Nepričakovana smrt vladnega agenta in nekdanjega vigilanta Comediana/Edwarda Blakea pretrese njegove aktivne in ne več aktivne sodelavce. Eden od še aktivnih vigilantov, čustveno neuravnovešeni Rorschach/Walter Kovacs, je prepričan, da gre za zaroto proti superjunakom. Zaman skuša opozoriti njegove nekdanje soborce proti kriminalu. Night Owl/Daniel Dreiberg je ornitolog srednjih let, ki je nevaren posel zamenjal za normalno življenje. Ozymandias/Adrian Veidt je svojo slavo izkoristil za izgradnjo velepodjetja. Doctor Manhattan/Jon Osterman, edini človek z dejanskimi supermočmi, tiho dela za vlado, skupaj s svojo ljubico Silk Spectre/Laurie Juspeczyk. Nobeden od njih nima posluha za Rorschachove nore teorije. Ko pa drug za drugim postanejo tarča nasilja in/ali diskreditacije, se pojavijo dvomi in vprašanja. Medtem pa neusmiljeno kričijo sirene prihajajoče jedrske vojne …

Zgodba temelji na naslednjih vprašanjih: kaj, če bi strip o superjunakih apliciral logiko našega sveta? Kaj, če bi bil njihov svet psihološko podoben našemu? Kaj, če bi bili junaki sami tridimenzionalni liki? Rezultat je mrakobna, na trenutke skoraj preveč šokantna dekonstrukcija zgodb o superjunakih. To pa ni tisto, kar stripu Watchmen v mojem pogledu podeljuje status mojstrovine. Ne, razlog namreč leži v njegovi zgradbi. Watchmen je razdeljen na 12 poglavij,  paneli pa po svoji lični postavitvi na čase spominjajo na tiktakanje ure. To se povezuje z vseprisotnim motivom 5 minut do polnoči, teh 5 minut pa oznanja nevarnost jedrskega holokavsta (ne pozabimo, da imajo v tem vesolju ZDA orožje, močnejše od katerekoli bombe). Tudi sama poglavja odštevajo do katastrofe - ali tukaj govorim točno o jedrski vojni ali ne, to boš ugotovil sam. Strip bogatijo še drugi detajli npr. izbira barv; paleto modre, rdeče in bele, barv, prisotnih v klasičnih stripih o superjunakih, zamenjajo zelena, vijolična in oranžna. Naslovi poglavij so vzeti od najrazličnejših virov, od pesmi Boba Dylana pa vse do Nietzscheja. Vsak posamezni naslov izpostavi centralno temo svojega poglavja.

Pri izvodu v mojem naročju gre za drugo mednarodno izdajo, ki se občasno pojavi na striparskem oddelku ljubljanskega Konzorcija. Ta izdaja vsebuje prenovljene ilustracije in dodaten material iz ljubiteljske izdaje Absolute Watchmen. Nasploh pa gre za čudovit literarni izdelek, ki ne samo da izstopa v svojem mediju, kot izstopa izvrstni Spiegelmanov Maus, ampak tudi stoji ob boku nekaterim velikanom književnosti 20. in 21. stoletja. Vredno branja, tudi če te stripi ne zanimajo.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljena povezava:

https://entertainment.time.com/2005/10/16/all-time-100-novels/slide/all/

KNJIŽNA LUSKAVICA

Bolezen je človekova večna spremljevalka. Vam se bo ta trditev verjetno zdela odveč. Jasno, ljudje zbolevajo, to je vendar ena od naravnih resnic. Kaj pa bi si mislili, če bi vam povedal, da zbolevajo tudi knjige, človekove najboljše prijateljice? Bolezni knjig je več: poznamo razne plesni, napade dobesednih knjižnih moljev, "oslovska ušesa" itd. Obstaja pa še ena bolezen, za katero morda niste slišali …

Ta bolezen se imenuje knjižna luskavica (psoriasis bibli). Za razliko od ostalih knjižnih bolezni, ki večinoma prizadenejo knjižni blok, ta bolezen napade platnice. Obolenje se pojavi izključno pri mehko vezanih knjigah s plastičnim ovojem, vzrok pa predstavljata visoka temperatura in dotrajano lepilo. Bolezen ne diskriminira, zanjo zbolevajo tako starejše, kot tudi novejše knjige. Spodnji prispevek bo predstavil simptome in načine zdravljenja knjižne luskavice.

Pozor: Prispevku so priložene nazorne fotografije bolnikov v različnih stopnjah bolezni. Tistim, ki so občutljivejše dispozicije svetujem, naj ne berejo dalje.

Poznamo dva simptoma knjižne luskavice: odstopanje ovoja ob vogalih in zračne mehurje. Pri prvem gre za nenevaren bolezenski znak. Odstopanje je običajno zanemarljivo, v nekaterih primerih pa lahko pride do večjega odstopanja – takrat je potrebno ukrepanje. Za lajšanje simptomov svetujem sprotno obrezovanje ovoja ob vogalih. Na spodnji sliki lahko vidite, kako je pri izvodu Bartolovega Alamuta prišlo do večjega odstopanja ovoja. Težavo sem uspel rešiti z manjšim posegom. 

Trganje plastičnega ovoja s knjige močno odsvetujem. Ta nasilni poseg lahko rezultira v trajnih poškodbah platnic. To se je žal zgodilo pri izvodu romana It Stephena Kinga. Knjiga je trpela za hujšo obliko knjižne luskavice, za katero je zbolela lansko poletje.

Zračni mehurji so resnejši bolezenski znak. Če se mehurji razširijo, obstaja nevarnost večjega odstopanja ovoja, ki pa ni vedno locirano pri vogalih – takšne primere je praktično nemogoče zdraviti. Na sliki je prikazan pojav zračnih mehurjev na hrbtu izvoda Kafkovega Gradu (knjige iz zbirke Sto romanov so zaradi svoje starosti in tesnega plastičnega ovoja še posebej dovzetne za pojav simptomov knjižne luskavice). Kot vidite, so ovoju šteti dnevi.

Knjižna luskavica je zahrbtna bolezen, saj tako v blagi kot tudi v hudi obliki skazi zunanjo podobo knjige in od lastnika zahteva nenehne posege. Bralcu bi bilo oproščeno, če bi bil zaradi tega pripravljen kupovati samo trdo vezane knjige. A mehko vezana knjiga bo vedno predstavljala nizko cenovno alternativo, zato se bomo morali sprijazniti z možnostjo pojava knjižne luskavice pri naših najljubših knjigah (mene je malo užalostilo, ko sem simptome našel pri Alamutu). 

 

Z obolelimi knjigami ravnajte skrbno. 

 

Dominik Lenarčič

LJUBO DOMA, KDOR GA ŠE IMA ali SPREHOD SKOZI IVANINO HIŠO

Zdaj, ko smo zaradi saj-veš-koga več mesecev prebili doma, smo se lahko do potankosti seznanili s svojimi hišami, stanovanji ali škatlami na ulici. Nekateri so jo/ga v tem času vzljubili, drugi zasovražili. Jaz sem glede naše hiše ugotovil naslednje:

- okenski okviri so čisto usrani,

- zelena železna ograja se ne zapira več normalno,

- še vedno imamo problem glede plesni,

- pri sesanju je za skrite kotičke najbolje odstraniti nastavek,

- pajki so ta letni čas naši prijatelji.

Kljub morebitnim hibam naše hiše sem lahko srečen, da imam zagotovljeno streho nad glavo. Nekateri nimajo take sreče. Takšni so npr. junaki današnje knjige.

Ta knjiga ima preprost naslov: Hiša. Napisala jo je priznana gledališka režiserka in družbeno ozaveščena publicistka Ivana Djilas. Izšla je pri Cankarjevi založbi leta 2016. Gre za razširitev prispevka, ki jo je avtorica objavila v Mladini pred šestimi leti (povezavo najdeš spodaj). Roman nam skozi prvoosebno pripoved mame umetnice, ki spominja na avtorico, predstavi težave družine, ki je zaradi finančne stiske prisiljena prodati svojo idilično hišo na robu mesta. Hišo sta z možem kupila kot naložbo za prihodnost in za svoje otroke, a jima je gospodarska kriza iz zdaj že davnega leta 2008 otežila življenje. Pripovedovalkine optimistične načrte, ki jih pooseblja njena obsesija s seznami, stalno podira kruta realnost neuspešnega odplačevanja kredita in prodajanja hiše. Sorodniki s svojim modrovanjem ne pomagajo. Njen mož v celotnem procesu ne želi sodelovati, njun odnos je napet. Pripovedovalka ima opravka še z razvajenim otrokom. Hiša se noče prodati. Dlje ko traja proces prodaje, težje je družini (pre)živeti.

Hišo bi jaz označil kot družinski roman za odrasle bralce z odtenki satire in celo groteske (groteskni so predvsem nekateri prizori proti koncu). Roman nam naturalistično in v preprostem jeziku prikaže stisko družine, ki mora vsak dan praskati za denarjem in prositi za usluge. Glavna junakinja preko notranjih monologov izraža črnogled in sarkastičen pogled na situacijo, obenem pa s svojo domišljavostjo skuša prikriti svoj obup nad tem, da se hiša kljub vsemu trudu noče prodati. Ta njen obup se stopnjuje skozi zgodbo in proti koncu doseže svoj vrhunec, ko protagonistka začne bloditi. Poglavja knjige medtem postajajo krajša in krajša, verjetno zato, ker pripovedovalki zmanjkuje kondicije. Bralec z njo ne more v celoti sočustvovati, saj si preko nepremišljenih odločitev tekom romana poslabša položaj. Njen mož, otrok in sorodniki imajo skoraj zanemarljivo vlogo v zgodbi; ta je podobna njihovi vlogi v prodaji hiše, za katero imamo skupaj s pripovedovalko občutek, da je to le njena skrb.

 

Bralec, moram ti priznati, da ne berem veliko knjig slovenskih avtorjev. Pa naj pišejo bolj berljive knjige! Nekateri avtorji, ki sem jih bral, se že trudijo. Tadej Golob piše dobre, pa tudi Belo se pere na devetdeset Bronje Žakelj je bila dokaj berljiva knjiga. Gotovo so še druge. Tudi zgoraj fotografirana knjiga je dobra. Prebral sem jo v dveh dneh. To je redkost! To se skoraj nikoli ne zgodi! Zame je to znak kvalitete. Ko sem jo prvič vzel v roke, nisem pričakoval, da bo vzbudila kaj drugega kot ravnodušnost. To se ni zgodilo. Roman ima izrazit slog, ki hkrati vzbuja smeh, strah in obup. Uporabljeni jezik je preprost in razumljiv, a vseeno dovolj začinjen, da ne izpade dolgočasen. Poglavja niso predolga, tako da boš letel skozi knjigo. Povrh pa je pisava dovolj velika, da jo bo lahko bral tudi slaboviden posameznik. Pripoved daje občutek pristnosti, najbrž zato, ker je pristna. Avtoričina osebna zgodba skupaj z njenimi tegobami izžareva iz knjige. Imel boš občutek, da si dobil vpogled v njeno življenje, čeprav neposredno. Ta osebna raven je mene popolnoma prevzela.

 

Bralec, ko greš spet v mesto, naredi naslednje:

- pojdi v knjigarno, ne v knjižnico. Podpiraj domačo kulturno produkcijo.

- kupi izvod te knjige. Vsaj žepnico.

- pojdi domov, uživaj …

O, pa še nekaj:

- mi narediš uslugo? Pozanimaj se, kako gre Djilasovi in njeni družini. Zanima me, če še imajo hišo.

 

Dominik Lenarčič

 

Obljubljena povezava:

Djilas, I. (2014, december). Zgodba o neuspehu. Mladina, 2014(51). Pridobljeno s https://www.mladina.si/162995/zgodba-o-neuspehu

 

ČAKANJE NA KAMNITA VRATA ali KAKO NAM PATRICK ROTHFUSS IN GEORGE R. R. MARTIN ŠE VEDNO LAŽETA

Vladimir in Estragon sedita pod mrtvim drevesom onstran knjigarne. Včeraj zvečer jima je zanesljiv vir prišepnil, da lahko v večernih urah pričakujeta slavnostno otvoritev tretjega dela Kraljemorčeve kronike Patricka Rothfussa. Končno! Po skoraj desetih letih, vneto pričakovani zaključek! Na voljo pa bo samo izvirnik, Sergej Hvala se še ni lotil prevoda. Pod drevesom preživita jutro ... in dopoldan ... in popoldan ... in dobršen del večera. Ljudje medtem hodijo mimo in se čudijo nenavadnežema pod drevesom. Ko pade noč in ko odbije ura zaprtja, se eden od njiju opogumi, prečka cesta, vstopi v knjigarno in nagovori prodajalko:

"Oprostite, povedali so nama, da bodo danes zvečer razkrili novo Rothfussovo knjigo …"

"Danes še ne, gospod," mu odgovori prodajalka: "Danes še ne."

S to informacijo se razočarana vrneta domov. A drug zanesljiv vir jima naznani jutrišnji prihod tretje knjige. In Didi in Gogo se zjutraj ponovno namestita pod drevo pred knjigarno in vneto pričakujeta novo knjigo.

Nekoč sem počel isto kot Beckettova junaka. Začelo se je s preprosto željo: hotel sem fantazijsko pripoved, ki za razliko od Pesmi ledu in ognja ne bi obsegala kakih sto knjig. Slišal sem za Rothfussa. Na mah sem kupil prvi in drugi del Kraljemorčeve kronike. Požrl sem ju, tako sta mi bili knjigi všeč. In ker sta mi bili všeč, sem čakal na tretjo. Čakal sem, vneto sem čakal na Kamnita vrata. Tudi mnogi drugi so čakali. Potrpežljivo smo čepeli pod drevesom. Minevala so dolga leta. Razen občasnih nejasnih obvestil nismo dobili nič. Še vedno smo čepeli pod drevesom. Počasi, eden za drugim, so začeli ljudje odhajati. Dovolj so imeli večletnega čakanja, prelomljenih obljub in lažnih datumov izidov. Zdaj pod drevesom čepi le še manjša skupina ljudi, med njimi tudi Didi in Gogo.

Med tistimi, ki so se naveličali čakanja, sem bil tudi jaz. Slabo desetletje je bilo zame nesprejemljivo dolgo obdobje. Še pred večerom sem vstal in odšel domov. Doma sem knjigi pospravil v predal, kjer sta vse do danes, ko sem ju vzel ven za naslovno fotografijo, nabirali prah. Zdaj se bosta vrnili v predal. Ne vem, če ju bom kdaj spet vzel ven.

Za Patricka Rothfussa, tega zlatega dečka fantazijskega žanra, si verjetno že slišal. Če si slišal zanj, si verjetno slišal še za njegovega otroka: Kraljemorčevo kroniko v treh dveh delih. Tukaj o njih ne bom dosti povedal. Za splošne informacije (in kritiko) te usmerjam na esej Aljoše Toplaka na portalu Znanstvena fantastika iz leta 2018 (glej spodaj). Omembi knjig pa ne uide omemba skoraj desetletne pavze od izida zadnje knjige v franšizi. George R. R. Martin ima enaki greh na duši. Si morda slišal? V prvih mesecih karantene zaradi saj-veš-koga se je šušljalo, da se je g. Martin lotil dela na Zimskih vetrovih, nekateri so brez prave podlage pravili, da je knjigo že končal (A. J., 2020; E. D., 2020; Šokić, 2020). O Patricku se medtem ni dosti govorilo. Zgleda, da je aktiven na Twitchu (https://www.twitch.tv/patrickrothfuss). Odlomki iz livestreamov na Youtubu mi razen tega, da Rothfuss obožuje neko določeno znamko kosmičev in da ni vesel tarnanja svojih oboževalcev, niso povedali nič. Dozdeva pa se mi, da Kamnitih vrat še ni dokončal.

Glej, z zamikom izida knjige ni nič narobe. Prav tako ni nič narobe, če moram na knjigo čakati. Sprejemljivi časovni razpon pa je nekje med 1 in 4 leti. Ko je minilo že 9, skoraj 10 let (!!!) od izida zadnje knjige v franšizi, imamo problem. Ljudje se upravičeno začnejo spraševati, kaj za vraga se vendar dogaja. Nekateri imajo dovolj. Ne nasedajo več novim datumom. Odidejo. Menim, da si takšen odnos avtorjev do njihovih del (in njihovih oboževalcev), kot ga imata Rothfuss in Martin, zasluži ustrezen odziv.

Nek (ne nujno zanesljiv) vir mi je prišepnil, da Kamnita vrata izidejo avgusta letos. Usliši moj nasvet, dragi bralec, odpravi se domov.  

Dominik Lenarčič

Viri in dodatno branje:

A. J. (2020, 19. marec). George R. R. Martin v karanteni: "Več časa preživljam v Zahodnjem kot v resničnem svetu". Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/kultura/knjige/george-r-r-martin-v-karanteni-vec-casa-prezivljam-v-zahodnjem-kot-v-resnicnem-svetu/517735

E. D. (2020, 19. marec). Samoizolacija prinesla nekaj dobrega oboževalcem Igre prestolov. Pridobljeno s https://siol.net/trendi/svet-znanih/samoizolacija-prinesla-nekaj-dobrega-obozevalcem-igre-prestolov-video-521230

Toplak, A. (2018, 16. julij). Patrick Rothfuss, fast food fantazija. Pridobljeno s https://www.znanstvena-fantastika.si/2018/07/patrick-rothfuss-knjige-ki-potegnejo.html

Šokić, I. (2020, 19. marec). Ne, George R. R. Martin še vedno ni dokončal 6. knjige v seriji Pesem ledu in ognja! Pridobljeno s https://nova24tv.si/sprosceno/zanimivosti/lazne-novice-na-siolu-ne-george-r-r-martin-se-vedno-ni-dokoncal-6-knjige-v-seriji-pesmi-ledu-in-ognja/