NEKRAJ

 

"Nenadoma je stal v nizki, mehki ruši, na poletni večer, ko so poševni žarki sonca zlatili zemljo. Pokrajina, ki jo je gledal, se mu je tolikokrat prikazovala v sanjah, da ni bil nikdar popolnoma prepričan, ali jo je kdaj v resnici videl ali ne."

George Orwell: 1984

 

"Dedi, povej mi zgodbo!"

Stari Jameson je utrujeno pogledal svojega 5-letnega vnuka Miltona. Ta ga je vneto spremljal z očmi, pričakujoč zgodbo za lahko noč.

"Ti bi rad zgodbo, otrok moj?"

"Ja, ja!"

Jameson se je odkašljal: "Naj ti bo. Kakšno pa bi rad?"

"Ni važno!" je vzhičeno vzkliknil mali Milton in skočil na majavo posteljo: "Samo povej mi zgodbo!"

Jameson se je ponovno odkašljal in pomislil. Naenkrat se je je spomnil in njegov razoran obraz mu je razsvetlil topel nasmešek.

"Tako, otrok moj," je oznanil in vnuk pokril z odejo: "Poslušaj."

Mali Milton je svoj pogled prikoval na dedka.

"Daleč, daleč stran, onstran gora, ki segajo do neba, in onstran oceana, ki sega čez obzorje, obstaja nek kraj. Ljudje pred nama so temu kraju nadeli več imen. Raj. Nebesa. Elizij. Arkadija. Utopija. Najini ljudje mu pravijo Nekraj. Tam.-"

"Zakaj Nekraj?"

Jameson se je zdrznil: "Kako?"

Milton se je vzdignil v pol sedeč položaj in razširil vprašanje: "Zakaj se imenuje Nekraj?"

Dedka je to vprašanje zmedlo: "No … no zato ker to ni kraj, ampak dežela. Dežela z veliko začetnico!"

Otrokove oči so zažarele.

"Ulezi se," mu je naročil: "in ne prekinjaj me več. Kje sem ostal … Aja! Tam svetlo rumeno sonce človeka spremlja kot prijatelja in ga obliva z žarečo radostjo. Trdno sinje nebo, na katerem počiva sonce, človeka med pohajkovanjem po širokih in barvitih travnikih čuva pred nevarnostjo. Na obzorju se peni veličasten slap. Ta Nekraj je naravno čudo. Ni se še našlo koga, ki ne bi želel uzreti teh prelepih travnikov, oblitih s svetlobo prijaznega sonca na mogočnem nebu. Prav tako se še ni našlo koga, ki mu jih je uspelo uzreti, kaj šele skakati po njih. A med ljudmi bosta vedno prisotna ta želja in upanje. Nekoč bo nekdo nekje našel ta Nekraj …"

Jameson je odtrgal pogled od daljave in se zazrl v spečega vnuka. On gotovo že skače po teh travnikih, je pomislil in mu popravil odejo. Vzel si je trenutek, da je opazoval malega Miltona. Žal mu je bilo, da mu ni povedal pravega razloga, zakaj se Nekraja drži to ime. Vstal je in stopil ven na zrak. Ozrl se je po širnem barakarskem naselju. Turobna temina se je razgrnila po pokrajini. Globok zven sirene je v daljavi oznanjal začetek policijske ure. Sonca ni bilo več na spregled. Nevarni črni oblaki, znanilci apokaliptičnega dežja, so nagrbančili in omehčali nebo. Po dolgem in počez so se raztezale žalostne, enobarvne planjave, poseljene z občasnimi lučmi. Na obzorju se je dvigal bled obris metropole.

Po pokrajini je začel strašiti grom. Stari Jameson se je odkašljal. Težkih nog in težkega srca se je vrnil v barako. S pogledom je ošinil vnuka. Sklenil je, da bosta zjutraj skupaj odšla v Nekraj. 

 

Prvotno objavljeno v Nebulae, letn. 10, št. 5.

 

Dominik Lenarčič

 

SATANOVI STIHI ali BRANJE ANTOLOGIJE, KI BO V TEM PRISPEVKU OSTALA NEIMENOVANA

 

Izid pesniških zbirk na Slovenskem običajno mine brez večjega medijskega rompompoma. Vau, še eno smo dobili! Dajte jo na kup z ostalimi. Nedolgo nazaj pa je izšla zbirka, ki si je uspela priboriti več kot 5 minut pozornosti. Žal ne zaradi njene vsebine. Zgodbo verjetno že poznaš: v pripravi je antologija mladih pesnic in pesnikov. Izšla naj bi pod okriljem Društva slovenskih pisateljev. Vid Karlovšek in Lenart Sušnik, urednika te antologije, zbereta prispevke in predlagata naslov. Razkritju naslova pa sledi zgražanje določene skupine ljudi in celo protestno pismo, naslovljeno na Društvo. Le-to na podlagi odziva (in odločitve njenega predsednika) zavrne izdajo. Antologija brez večjih zapletov najde novega založnika, polemika zaradi naslova pa služi kot poceni promocijska kampanja ob izidu.

Če si to zgodbo dovolj pozorno spremljal, si morda opazil, da je bil diskurz okoli antologije omejen skoraj izključno na naslov – o sami vsebini zbirke in njeni (ne)primernosti se je komaj kaj reklo. Pa je res bogokletna? Žal je škandal pripomogel k temu, da je na to vprašanje težje odgovoriti, kot bi moralo biti; knjižnice in knjigarne so se knjigi izognile v širokem loku. Na zalogi jo trenutno imata samo dve slovenski knjižnici (NUK in UKM), kupiti pa jo je mogoče le direktno pri uredniku založbe. Ni je lahko dobiti v roke.

Kjer pa je volja, je tudi moč - to dokazuje izvod, čigar fotografija krasi ta prispevek. Antologijo sem bral kot mlad pesnik in kot amaterski raziskovalec na področju sociologije medijev. Na eni strani sem hotel videti, kakšne pesmi pišejo moji kolegi. Na drugi strani pa sem hotel preveriti hipotezo, da je bila moralna panika okoli te knjige napihnjena in da ji v resnici ne moremo očitati žaljenja in drugih nespodobnosti.

Glej ga zlomka, prav sem imel. Antologija ni noben bogokletni manifest, temveč spodobna, čeprav na čase zbadljiva in nebrušena zbirka pesmi mladih slovenskih ustvarjalcev. Za recenzije antologij se spodobi, da se nameni par besed prispevkom vseh sodelujočih. Začel bom torej s kratko analizo pesmi posameznih avtoric in avtorjev.

 

1.) Lara Božak

 

"vse je v ravnovesju

čeprav si kdaj

ne priznam"

 

Lara Božak, prva Lara v antologiji, se nam predstavi s pesmimi o vztrajanju. Subjektinja se v njih sooča z osebnimi, a zato nič manjšimi preprekami in razočaranji. Nebesna telesa v naslovih (Venera, Neptun in Saturn) pesmim podeljujejo neko zunajzemeljsko prvino, poleg tega pa dajejo občutek, da subjektin cilj leži nekje v višavah. Ta cilj je žal težko doseči. Ljudje nimamo kril, imamo tako telesne kot duševne omejitve, ki bi jih radi razumeli in presegli. Subjektinja pri tem ni nobena izjema. Predstavniki sončnega sistema pa asociirajo tudi na kozmično ravnovesje, nevidno silo, ki skrbi, da življenje vseeno ne steče s tirnice. Pesmi s skrbnim pletenjem niti iz centralnih motivov (npr. lilije v Veneri ali kolovrat v Saturnu) pomagajo ustvariti notranjo kontinuiteto. Dober začetek antologije.

 

2.) Nejka Jevšek

 

"Kako tiho

izginjam v to ljubezen

ko spiš"

 

Pesmim Nejke Jevšek je skupna refleksija o odnosu z (nekdanjim) ljubimcem. Krhke, intimne pesmi brez naslovov odražajo občutek melanholične zmedenosti, stanja, ko prevarana subjektinja (omenjena je bila neka Sara, tako da sklepam, da je šlo za varanje) ne premore več jeze, ampak samo še tiho žalovanje za izgubljenim. Pesmi izmenično uporabljajo motive iz narave (kamni in voda) in urbanega sveta (vlak, avtobusi in okna) - prvi se pojavljajo v grenko-sladkih nostalgičnih sanjah o minulih časih, drugi pa v mrzli, za notranjo stisko ne meneč se aktualnosti, iz katere so sanje pobeg. Enostavne, iz okolja vzete impresije krepijo melanholično vzdušje. Na čase se pojavi kakšen odpiljen, bolj poetičen verz, ki pa zaradi relativno običajnega besedišča in metaforike izstopa iz pesmi (tukaj recimo govorim o dlani, ki pokriva ljubimčevo goloto v prvi pesmi). Mene je tudi malo razočaralo, da nobena od avtoričinih pesmi nima naslova, na njihovem mestu je mogoče najti samo slab nadomestek iz treh zvezdic. Človek potrebuje ime in pesem potrebuje naslov. Tako vsaj jaz mislim.

 

3.) Vid Karlovšek

"narod uporablja dežnike

da ne bi bil moker kot cucek

ko vsi pljuvajo po njem"

 

V izbranih pesmih Vida Karlovška je težko najti skupne točke. To ni obsodba, to samo pomeni, da je avtorjeva ponudba pesmi izjemno raznolika. Prva pesem, balada o črnem vesolju, je zgrajena iz hipnotičnega ponavljanja besed (črno črno črno), ki je na koncu prekinjeno z domiselno metatekstualno opazko. Pesem dežnikarji po vijuganju med besednimi igrami in smiselno umeščenimi frazemi prispe do poante o soljudeh. Tema pesmima je recimo skupen element družbene kritike. Ta element je delno prisoten še v pesmi koraki drdrajo, le-to bogatita zvočnost in raskava impresija. Zadnji dve pesmi - pepel postajam in nekam – medtem krasi udarna metaforika. Če zdaj pomislim, je vsem pesmim skupna igra z jezikom – ustvarjanje zvočnih podob ter jezikovno preigravanje, katerega namen je lansirati z norčavostjo in zgroženostjo prežeto sporočilo človeški družbi: Dost te mam! Karlovšek je eden najbolj suverenih in samozavestnih avtorjev v tej zbirki.

Mimogrede: Vid, čestitke za naziv uršljana 2022. Na festivalu ti nisem mogel osebno čestitati, tako da bo moral ta zapis zadostovati.

 

4.) Hannah Koselj Marušič

 

"držalo mi je dežnik

oklepala sem se njegovih vej

in katatonično strmela v travo pred seboj"

 

Četrti sklop s pesmimi Hanne Koselj Marušič je poseben. Začetni pesmi, od katerih ima le prva naslov (Bila bi kuščar), delujeta kot razcepljena siamska dvojčka, celota, ki je bila zaradi neznanega razloga razpolovljena. Obe pesmi govorita o psiholoških travmah, poleg tega pa si delita motive luščenja, drevesa in dežja. To, da druga pesem ne nosi naslova, še krepi vtis, da bi  morala dve pesmi biti ena. To je recimo ena posebnost. Druga posebnost Hanninega sklopa je ta, da je edini s kompletnim pesniškim ciklom. Cikel "r" je presenetljivo tenkočutna in iskrena pripoved o odnosu z odsotnim očetom. Težko rečem, čigav odnos je to, saj se v tem ciklu z(a)briše meja med avtorico in subjektinjo. Vsem pesmim v sklopu je skupno nasprotje med pretresljivo vsebino in nežnim, nezaznamovanim jezikom, ki to vsebino posreduje. Od avtorice bi glede na to, kar v pesmih opisuje, skoraj pričakovali zajetno uporabo sočnim izrazov in vulgarizmov - nežnost je prijetno presenečenje. Nedolžno zveneč jezik pa hkrati daje vtis stoičnosti, kot da avtorica/subjektinja kljub vsem grozotam, ki jih doživlja skuša reči: "Eh, saj ni nič. V redu sem!" Odlična poezija z osebno noto.

 

5.) Urša Majcen

 

"ne rabiš

parade fetusov

da jih držiš za rokico"

 

V uvodnem sestavku sem omenil, da zna biti antologija na čase zbadljiva. Pesmi Urše Majcen so primer tega, kar sem imel v mislih s tem komentarjem. Namen njenih pesmi je provocirati, sprožiti zgražanje. To dosežejo z izdatno rabo s spolnostjo in rojevanjem povezanih podob. Pesem z naslovom kraljica bom je edina, ki ji uspe poskrbeti za provokacijo in za literarni užitek hkrati. Pri ostalih pesmih se žal zdi, da prvo povozi drugo – "lovke iz maternice" in "parade fetusov" izpadejo kot drobci substance, utopljeni v družbeno angažiranem topilu. Poleg tega se kot bralec ne morem znebiti občutka, da se pesmi naslajajo nad mojim odporom do podob, ki jih prikazujejo. Poezija ne rabi biti vedno lepa, nekaj lepote pa vseeno ne bi škodilo. Malo spoštovanja do bralca tudi ne. Sklop, ki ga raje preskočim.  

 

6.) Hana Meško

 

"pestujem željo po izhodu iz sveta nesmislov

a se vedno znova znajdem v srakinem labirintu"

 

Hana Meško v svojih pesmih piše o osamljenosti in negotovosti. Pogost je motiv hoje, sprehajanja po parkih, tržnicah in (metaforičnih) svetiščih. Med temi sprehodi subjektinja razmišlja o tem, kaj zamuja/kaj je zamudila. Hkrati se sooča s strahom, da jo svet ni več pripravljen sprejeti, da jo je prežvečil in izpljunil kot čigumi brez okusa. Mogoče so za tak občutek delno krivi ljubimci. Njihov odtis je bil v pesmih Nejke Jevšek še svež(e boleč), v Haninih pesmih pa so postali nekaj postranskega, še en kamenček v mozaiku vsakdanje žalosti. Vpogled v ta mozaik dobimo v pesmi z naslovom francoska lička. Pesem je tok misli, pogovor z veverico v parku, prepleten z komentarji okolice. V teh komentarjih, bogatih z metaforami, je mogoče najti sledi subjektinjih želja in strahov. Najbolj solidna pesem v sklopu. Pravzaprav so vse solidne, moram pa opozoriti na občasne klišeje, kot je npr. telo-svetišče v pozabljeni boginji. V tej pesmi je podoba sicer domiselno obdelana, a vseeno izpade nekam prežvečeno.

 

7.) Martin Mikolič

 

"Pomagam slišati zobe,

delam s pacienti, to me pač vleče,

ko pade bomba,

bolečina v križu,

kaos."

 

Martin Mikolič ponuja ravno take pesmi, ki grejo meni osebno najbolj na živce. Take, ki se požvižgajo na slovnična in skladenjska pravila in ki obenem bralca izzivajo, da v njih poskusi najti kakršnekoli sledi smisla. Jaz sem poskusil in našel sledove komentarja na medčloveške, pa tudi medgeneracijske odnosov v kriznih situacijah. V pesmi In kaj ima s tem Elvis Presley sem našel še komentar na to, kako današnja hiperkapitalistična družba krepi občutek raztresenosti in izmučenosti. Odnosi so skrhani in nestabilni, verjetno zaradi raztresenosti subjekta. Ta raztresenost se kaže ravno v pogostih kršitvah jezikovnih norm. Subjektova bolezen je bolezen sodobnega človeka, shizofrenija kot posledica gonje po nenehnem ohranjanju stikov in produktivnosti. Ta bolezen lahko doleti vse nas. Pesmi, kakršne so Martinove, potrebujemo, da nas spomnijo na to.

 

8.) Nela Poberžnik

 

"nihče noče zares slišati mojega smrtnega kričanja

čeprav obožujejo vonj moje pičke"

 

Nela Poberžnik, avtorica zloglasnega verza, na katerem so se lomila kopja in peresa ter avtorica likovnih vložkov v knjigi. Njene (večinoma nenaslovljene) pesmi so podobno kot Uršine udarne, brezkompromisne in neokusne (težko je biti okusen, ko pa je okoli tebe toliko gnilega), a niso same sebi namen. Subjektinja v Nelinih pesmih je popolna izobčenka, ki je že obupala nad tem, da bi kaj spremenila. Zdi se, da tudi ona trpi za shizofrenijo, raztresenost verzov, a njena shizofrenija je nekoliko bolj zdrava kot Martinova. Pesniška govorka je kačepična opazovalka izkoriščevalskega kapitalističnega sistema, ki uživa v trpinčenju ljudi, kakršna je ona, a hkrati od njih pričakuje usluge. Čeprav se zdi, da se je subjektinja vdala fatalizmu, ni nič manj nevarna. Pesmi za dneve, ko se moraš razpizdit.

 

9.) Lara Pustinek Miočić

 

"          bežiš po tekočem traku

in ne slišiš

popravljalcev trajanja"

 

Lara Pustinek Miočić, druga Lara v antologiji, ponuja najbolj odbite in eksperimentalne pesmi v celotni antologiji. Najbolj izstopata pesmi z naslovom risba I in Ali se kdaj izklopiš preden si nadeneš stekleno pregrado? s svojo konstruktivistično vizualno podobo in verzi, ki so postavljeni bodisi vodoravno, bodisi navpično in ki se na ključnih točkah razcepijo in bralcu ponudijo dve različni branji, ne v smislu recepcije, ampak v smislu dejanskih prebranih besed. Ti pesmi eksperimentalni naravi primerno uporabljata laboratorijsko motiviko. Ostali pesmi v sklopu se poslužujeta uporabi zamikov (diagram I) in brkljanju z ustaljenimi pesniškimi formami (haiku + 1). Ta zadnja formo haikuja spremeni tako, da vsakemu od treh verzov doda en zlog: 5-7-5 se spremeni v 6-8-5. Predvidevam, da je pesnica tudi v tretjem verzu hotela dodati zlog, pa je pozabila na sinicezo, zlivanje dveh glasov v enega ("odprta v krvi" – [odprtau kərvi]). Manjka malo znanja o verzologiji. Sicer pa je Lara Pustinek Miočić tako kot Vid Karlovšek ena najboljših v antologiji.

 

Lenart Sušnik

 

"In potem se pač zbudiš nekega jutra z lažjo glavo in se

spomniš, kaj pomeni biti otrok."

 

Tako kot Lara Pustinek Miočić se je tudi Lenart Sušnik odločil eksperimentirati z obliko svojih pesmi. On jih je oblikoval kot odstavke, tako da spominjajo na krajše prozne zapise. Na tej osnovi bi pričakoval, da bo v pesmih prisoten narativ, ki bo posredoval snov. Tak vtis je sprva mogoče dobiti le pri nekaterih pesmih, npr. pri tisoč dvesto enainštirideset, boga Neona da nas oprosti grehov in Konc, kjer zametki pripovedi na prvi pogled niso dovolj močni, da bi upravičili prozi podobno vizualno obliko. Če pogledamo na izbrane pesmi kot cikel, pa vidimo obris nekakšne zgodbe, čustvenega potovanja, ki se začne z anksioznostjo in potem potuje od norosti in predaje do jasnosti uma, ki jo je mogoče doseči šele takrat, ko se človek pomiri. Subjekt v Lenartovih pesmi se počuti odtujenega. Iz tega občutka odtujenosti izhaja strah, iz tega samozaničevanje, iz tega pa samopoškodovalno vedenje, ki je v avtorjevih pesmih še posebej pogosto. Tako pogosto, da se mi skoraj izključi del možganov, ki mi veleva avtorja ločevati od pesniškega govorca, in me začne skrbeti za piščevo mentalno dobrobit. A verjamem, da pesnice in pesniki skrbijo same/sami zase.

 

Pavla Zabret

 

"dva nalgesina

in čik na tešče

je vse kar rabiš

da zanetiš

prva dva ognja

iz pogorišča

zadnjih tisočev"

 

Pesmi Pavle Zabret me spominjajo na pesmi Vida Karlovška. Oba izkoriščata uporabo besed z istim korenom in hitro nizanje asociacij. Prav tako oba zavzemata družbeno-kritično držo, ki jo hkrati prežemata šaljivost in zgroženost. Medtem, ko je Vid v svojem izražanju bolj subtilen, skoraj uglajen, je Pavla bistveno bolj drzna in direktna. Nastopajoči v Pavlinih pesmih, h katerim sodi tudi subjektinja, so trmoglavi. Zastrupljajo se s tabletami, alkoholom in samozadovoljevanjem in se ne ozirajo na posledice svojih dejanj. Prvi del sklopa (dve pesmi z naslovom 3.) je brezglavi žur, v katerem poteka to zastrupljanje. Drugi del (pesmi 5. in 8. – kaj je s tem sistemom številčenja?) je maček, pogorišče po tem žuru. Na tem pogorišču nastopi čas za kritično pretresanje samodestruktivnega vedenja človeštva na vzorcu posameznice oz. posameznika.

 

***

 

Veliko pesnic/pesnikov v zbirki je pikrih, veliko jih negoduje nad višjimi silami in veliko jih piše o draženju spolnih organov. Ne moremo pa jim očitati, da so bogokletni, vsekakor ne zgolj na podlagi naslova (takrat še) neizdanega in neprebranega dela. To pa ne upravičuje (če smo iskreni) pretirano žolčnega odziva podpornikov antologije, ki so govorili o cenzuriranju ustvarjalcev, čeprav do tega dejansko ni prišlo, in potegovali nerazumljive vzporednice s Salmanom Rushdiejem. Meni se je zdelo, da so pisci prispevkov in do neke mere tudi sodelujoči pri antologiji situacijo izkoristili za obračun s svojimi političnimi nasprotniki. Pa še to: razen protestnega pisma in tvita ene od vidnih političnih figur med nasprotniki antologije nisem zaznal večjega pogroma, vsaj ne tako močnega in odmevnega, kot je bil odziv njenih podpornikov.

Škandal naj bi bila svojevrstna promocijska kampanja za antologijo. V uvodu sem že namignil, da polemika morda ni bila tako koristna – knjiga je zaradi nje manj dostopna, diskurz okoli nje pa je omejen na moralno paniko in odziv na to paniko. Iz treh (!) spremnih besed v antologijo je mogoče opaziti, da je polemika okoli naslova zajela tudi strokovno analizo. Le ena od njih se dejansko ukvarja s samimi pesmi, pa še to ne z vsemi, saj jo je napisal eden od sodelujočih avtorjev. Sama analiza pesmi, kolikor jo pač je, je medtem kratka in površna. Preostanek besed je izrečenih z namenom zagovora izbire naslova. Še enkrat bom povedal: antologija ima TRI spremne besede, 25 strani je namenjenih zanje, dejanske snovi pa je dovolj za 2. Bralec lahko zaključi kar pri zadnjem sklopu pesmi, ničesar ne bo zamudil.

Antologija je knjiga, ki ji je bilo sojeno, še preden je izšla. Na enem bregu so jo odpisali kot najnovejši primerek sodobne izrojene umetnosti, na drugem pa so jo brez pomisleka podprli. Sodbe iz doline zmernosti medtem niso dobile priložnosti, da bi se jih slišalo. Škandala je konec. Tisto, kar antologija potrebuje zdaj, je literarno-kritiško pretresanje same vsebine. Tega trenutno primanjkuje. Upam, da se bo to še spremenilo.

 

Dominik Lenarčič

KISLE DEŽNE KAPLJE

Skozi vetrobran zrem v košček sivega neba, ukleščen med nebotičnike. Včerajšnja poročila so za danes napovedala močne plohe. Pogledam po neskončni ulici. Odriniti moram, drugače bom spet pozno prišel na poštni urad. Sodelavec me je enkrat v šali vprašal, če zanalašč zamujam na delo. Ne vem, mogoče pa res. Mogoče se skušam sabotirati.

Ne smem se. Potrebujem to službo. Moram odplačati tisti vražji kredit. Na ulici že vidim, kako ljudje grejo po jutranjih opravkih. Se jim bom kar pridružil. Obrnem ključ. Zaspana toyota začne mehanično godrnjati. Top zvok. Na vetrobran je padla debela dežna kaplja. Avto se še vedno upira. Naenkrat zaslišim cvrčanje. Kot da bi nekdo pekel jajca. Pobliže pogledam mokro sled na vetrobranu. Steklo se je začelo topiti.

"Kaj neki?"

Zdaj pade druga kaplja. In tretja. In še četrta. Kdo zliva kislino na moj avto?! Prešine me, da to mogoče ni prava kislina. Plohe so se začele. Brcajoč se skušam skobacati iz avta. Kaplje padajo vse hitreje. Zdaj se je začel topiti celoten vetrobran. Končno odprem vrata. Nogo položim na pločnik. Odrinem se in zbežim nazaj v blok. Zdaj, ko sem pod streho, začutim ostro bolečino v svoji rami. Kaplja je naredila luknjo v mojem plašču in pustila svetlo-rdeč zmazek. Skeli. Zunaj zaslišim krike.

 

Okno v mojem stanovanju gleda na cesto spodaj. Na ulici je nastal kaos. Ljudje v paniki tečejo sem ter tja in iščejo streho. Kričijo. Nek moški se v mukah sesede na asfalt. Ob pogledu na njegov obraz se mi obrne. Pogledam svoj avto. Vetrobran je ena sama cvrčeča gmota. Barva se je začela topiti s strehe. Zaskeli me v rami.

Nato mi zazvoni telefon. Na zaslonu se izpiše ime mojega šefa.

"Halo?"

"Warren, kje za vraga si ti?"

"Gospod, žal mi je, a danes ne morem priti v službo."

"Kako ne moreš? Kaj te je prijelo?"

"Gospod, a ne vidite, kaj se zunaj dogaja?!"

"Ne vem o čem govoriš, Warren."

Bolečina postane neznosna.

"Kako da ne veste?! Ste slepi?! Poglejte skozi okno! Dobesedno kisel d-"

"Ne boš ti tako govoril z mano, mladenič! Pridi takoj sem!"

"Ne morem."

"Bi rad ostal brez službe?"

Ob vprašanju otrpnem. Moj šef ve, kam udariti. Nekaj mu zajecljam v odgovor. 

"Seveda nočeš. Kam pa boš šel?"

Za trenutek umolkne. Cmok v grlu mi ne dovoli govoriti.

"Warren, dam ti eno uro, da se naslikaš tukaj. Če te do takrat ne bo, boš letel. Razumeš?"

"J-ja, gospod."

"Briga me, če pada dež, sneg, toča ali kislina, od tebe zahtevam, da prihajaš točno na delo."

Spet umolkne.

"Se vidiva, Warren."

Konec pogovora. Slabo mi je.

 

Potrkam na sosedova vrata in pri tem brzdam bolečino. Upam, da ima stari Johnston še tisto vojaško čelado.

"John, si tam?"

Ne dobim odziva. Vseeno vstopim. Starca najdem pred širokim oknom. Prikovan je na svoje mesto.

"John?"

Še vedno zre skozi okno. Pristopim k njemu.

"Hej, John!"

Svojega ostarelega soseda narahlo stresem. Končno se zbudi iz transa in me pogleda.

"John, imaš mogoče še tisto čelado?"

Starec me vpraša: "Kaj pa boš z njo?"

"Moram v službo."

"Si nor? Zunaj je apokalipsa, ti greš pa v akcijo?"

"Ne smem ostati brez dohodkov. Ne smem."

Moje besede ga utišajo. Vem, da razume moj položaj. Vem tudi, da ne bo dolgo ugovarjal.

"Prvi predal. Ni ti je treba vračati."

To reče, nato pa se spet obrne k oknu. Tiho se zahvalim svojemu sosedu. On še naprej zre skozi okno.

 

Nad stopnicami ugotovim, da v svoji rami ne čutim več bolečine. Ali je to dober ali slab znak, ne vem. Počasi se začnem spuščati. Vsaka posamezna stopnica mi s svojim ječanjem skuša dopovedati, da je to slaba ideja. Njihova opozorila me ne ganejo. Moram v službo.

Zdaj stojim pred vrati stanovanja. Na glavo si poveznem sosedovo čelado. Svoje telo pokrijem z najdebelejšim plaščem, ki ga imam. Na roke dam smučarske rokavice. Vdihnem, stopim skozi vrata … in izdihnem. Stojim na pragu. Balkon nad mojo glavo me varuje pred dežjem. Nasproti mene leži padli moški. Bolje, da mu ne zrem v obraz. Iz zavetja lahko preučim stanje svoje toyote. Kislina je popolnoma odplaknila črno barvo s strehe. Vetrobran še zmeraj cvrči. Nič zato, bom pa med vožnjo gledal skozi okno. Vidim, da je dež stopil še moje gume. Bom pa vozil po platiščih. Pa kaj. Nujno moram priti v službo. Skušam zbrati pogum. Par korakov, pa bom pri avtu. Vrata bom moral odpreti hitro in previdno, kljuka je čisto pokrita s kislino. Moje roke in noge so pripravljene. Postavim se v štartno pozicijo. Čas je za najkrajši šprint mojega življenja.

Nek žvižg zmoti mojo koncentracijo. Mimo mene gre mož. Na sebi nima nobene zaščitne obleke, samo klobuk in tanek plašč. Od njiju ni dosti ostalo, dež je razparal tkanino in se dotaknil kože. Iz njegovih ran se kadi. Vonj je neznosen. Tudi sam pogled je neznosen. A mož kljub temu pokončno hodi in si žvižga. Naenkrat začne prepevati pesem B. J. Thomasa:

"Raindrops keep falling on my head

but that doesn't mean my eyes will soon be turning red

crying's not for me

'cause

i'm never gonna stop the rain by complaining."

Zrem za njim. Mož in njegova melodija izginjata v neskončni ulici. 

 ***

Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 6, št. 10.

 

Dominik Lenarčič