POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: ZAMJATIN IN MI

Antiutopije (ali distopije ali negativne utopije ali kakotopije ...) so moj najljubši podžanr spekulativne fikcije in moj najljubši žanr književnosti nasploh. Berem jih, ko si želim refleksije o pomanjkljivostih sodobne družbe. Berem jih pa tudi na poletnem oddihu. Medtem ko normalni ljudje na plaži berejo krimiče ali ljubiče, berem jaz 1984. Bralci imamo pač vsak/vsaka svoje preference. Na moji polici antiutopije predstavljajo eno večjih skupin gradiva, poleg priročnikov iz bibliotekarstva, eksistencialističnega čtiva in stripov. Svojo zbirko sem neformalno, po Orwellovem zgledu, poimenoval "Airstrip Ena". Trenutno je knjig samo šest, a zbirka hitro raste. Dovoli mi, bralec, da ti jo predstavim, eno knjigo naenkrat.

Antiutopije, ki so luč sveta uvidele v 20. in 21. stoletju, se lahko za svoj obstoj zahvalijo enemu malo znanemu ruskemu romanu z naslovom Mi satiričnega pisca Jevgenija Zamjatina. Mi niso prvi antiutopični roman (ta čast pripada prastari bukli Utopija Thomasa Morea), je pa vpliv te male knjižice mogoče opaziti v Krasnem novem svetu, 1984, Klavirskem avtomatu in drugih klasičnih primerkih tega žanra. Bila je prva knjiga v Airstrip Ena in prva knjiga iz zbirke Sto romanov, ki sem jo pridobil. K sreči manjka plastični ovoj, tako da moj izvod ne bo zbolel za knjižno luskavico. 

Glede vsebine: za antiutopijo, če le ne gre za žanrski hibrid, kot je npr. Otok, je značilno, da vzame en družbeni problem in ga napihne do nerealističnih meja. Pri romanu Mi je ta problem uničenje individualne identitete z dodatkom neprijetnega pomanjkanja zasebnosti. Nič čudnega, ko pa je nastal v Sovjetski zvezi. Od Orwellove mojstrovine pa se Mi ločujejo preko dodanega kulta racionalnosti - matematična dejstva imajo večjo veljavo kot individualna čustva in druge sentimentalne traparije. Državljani v šoli namesto Shakespeara berejo železniški vozni red. Umetnost še obstaja, a ta vedno nastane z namenom poučevanja. Krasna nova družba v tej knjigi se imenuje Enotna Država, to je naselbina v orjaški stekleni kupoli sredi ničesar. Prebivalci nimajo imen, identificirajo se le z alfanumeričnimi oznakami. Njihovo vsakdanje življenje je organizirano po strogem urniku. Prostega časa imajo malo ali pa sploh ne. Nebeškega nadzornika Enotne Države se drži ime "Dobrotnik". Ko zgodbo začnemo, smo priča gradnji rakete Integral, ki bo principe te krasne nove družbe ponesla v vesolje. Ponesla bo tudi dnevnik enega od inženirjev, avtor ga je naslovil Mi. Napisal ga je vzorni državljan Jevgenij Zamjatin D-503. D-503 si rad domišlja, da je pravovernež, a kmalu bo ugotovil, da ima prostor za dvom.

Mi so zgodba o navadnem Janezu, ki z vsakim novim uvidom v grozote krasne nove družbe postaja večji disident. Pot protagonista D-503 je glede tega podobna poti avtorja, ki je začel kot Boljševik in končal kot izgnanec. To pot so kasneje hodili še drugi protagonisti: Bernard Marx, Winston Smith, Paul Proteus, Odfreda, ... Njihova zgodba je tragična zgodba o brezplodnem uporu proti nepremagljivemu sovražniku krasne nove družbe. Roman z prvoosebno pripovedjo dobro predstavi duhovno stanje nastajajočega upornika, druge antiutopije tega po mojem mnenju ne dosežejo. D-503 dvom in pojav sanj predstavljajo znak duševne bolezni. Lahko bi jih sprejel in postal polna oseba, a to mu žal nikoli ne uspe. Zamjatinovi Mi so klasika, niso pa moja najljubša antiutopija. Pol knjige je samo spremna beseda (to sicer velja za vse knjige iz zbirke Sto romanov, a tu je še kako opazno). Besedilo je prepolno vezajev, naš pripovedovalec ne more končati stavka, ne da bi jih uporabil vsaj pet. Konstantno razbijanje toka misli pripovedovalca počasi načne bralčevo potrpljenje. Zahvaljujoč dolžini pa bo ta vseeno prišel do konca. In potem bo lahko razmišljal o tem, kako se Enotna Država primerja z našo državo. Je naša sodobna družba preveč konformistična? Smo postavili oltar razumu? Smo izničili zasebnost? Če je odgovor na vsa tri vprašanja "Da", potem živimo v antiutopiji.

Dominik Lenarčič

 

 

BRALEC JE LASTNE USODE KOVAČ ali 10 ODGOVOROV SLOVENSKEMU BRALNEMU SKEPTIKU

V čem je smisel branja tiskanih knjig? Zakaj bi v digitalni dobi v roke vzel drago, težko, plesnivo papirnato buklo? Knjige so staromodne, branje knjig pa težko in zamudno. Pametni telefon je boljši od knjige. Sodoben je. Od njega hitreje dobiš občutek omame. Tudi druge aktivnosti so boljše od nje. Zakaj bi bral knjige?

Taisto vprašanje si je postavljal Miha Kovač, dolgoletni urednik pri slovenskih založbah in predavatelj na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Knjiga z naslovom Berem, da se poberem: 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih, izdana v koronskem letu 2020 pri Mladinski knjigi, je avtorjev poskus, da bi našel ustrezne odgovore na vprašanja okoli branja.

Knjiga je pol-strokovna, poljudno-znanstvena monografija o prednostih branja v časih, ko medijsko krajino dominira pametni telefon v rokah ne tako zelo pametnih ljudi. Rezultati dolgoletnega raziskovalnega dela so splošni javnosti predstavljeni v obliki oštevilčenega seznama. Podobno metodo je pred Kovačem uporabil že svetovno znani Jordan B. Peterson v svojih 12 pravilih za življenje. K sreči se Kovač, za razliko od Petersona, ne poslužuje praznemu moraliziranju in neverjetnim družbenim opazkam. Knjiga znotraj svojih platnic našteje nekaj pogostih razlogov za nebranje, kot so:

- nimam časa

- telefonček je boljši

- tek, nakupovanje in druženje s sprijatelji so boljši

- branje je naporno

ipd.

Našteje pa tudi nekaj razlogov za branje:

- večji besednjak

- boljša pozornost

- boljše razumevanje besedil, ljudi in sveta

- bolj si pameten nasploh (dokazano!)

Spet ipd. Bralec knjig, intelektualec digitalne dobe, ima svoje življenje pod nadzorom. Za spopad z njegovimi izzivi je ustrezno oborožen. Meni se zdi to dober razlog za branje. Avtor morda ne odgovori na vse zadržke nebralcev, ampak tisto, kar ponudi kot odgovor nanje, bi moralo biti dovolj prepričljivo. Bralska modrost, začinjena z osebnimi anekdotami in preverljivimi znanstvenimi dognanji, je zbrana v estetsko prijetni obleki. Besedilo, napisano v enostavnem jeziku in razčlenjeno v prebavljive kose, spremljajo prijetne ilustracije in profesionalne fotografije.

Berem, da se poberem je knjiga, ki je bila kot nalašč ustvarjena za slovenskega bralnega skeptika. Če izvzameš omembe Prešerna in Cankarja, so splošne ugotovitve koristne tudi za tiste izven našega državnega ozemlja. Ti, dragi bralec, verjetno ne potrebuješ njenih nasvetov. Mogoče pa jih potrebuje tvoja mama.

(vseeno jo preberi še ti)

Dominik Lenarčič

O KNJIŽNEM SEJMU, KI GA NI BILO

Posnetek zaslona: https://www.knjiznisejem.si/index.php/sl/

Na prehodu med novembrom in decembrom bi se moral v dvoranah Cankarjevega doma letos odvijati 36. slovenski knjižni sejem. Hodniki bi morali biti natrpani s polnimi stojnicami in hitečimi obiskovalci. Naokoli bi morala tekati razposajena mularija. Sejem bi moral biti eden od glavnih dogodkov leta. A letos ga ni bilo. Cankarjev dom je bil prazen. Nekaj se je govorilo o spletni trgovini in posnetkih dogodkov, a ne morem sigurno reči, da se je sploh odvijal kakšen sejem. V medijih vse do konca sejma nisem zasledil nobene objave o njem. O čem pa naj bi poročali? Out of sight, out of mind, I guess.

Kristalno jasno mi je, zakaj ga niso izvedli. Praznična nakupovalna mrzlica (vročica?) ni dobra smrt. Človeška življenja so konec koncev bolj pomembna kot cifre in vzpenjajoča se črta na grafu. Ko so oznanili spletno različico sejma, sem bil ambivalenten: kot študent bibliotekarstva sem vedel, da bo to nekaj pomembnega, a hkrati nisem našel zadostnega razloga, da bi mi bilo mar. Mar bi mi bilo kvečjemu za tri spletne dogodke in za opravljene seminarske naloge. Kupil ne bi nič, imam preveč slabih izkušenj s spletnim nakupovanjem knjig. A ni super, ko lahko fizično pristopiš do človeka iz mesa in krvi, mu daš keš, in takoj dobiš tisto, po kar si prišel?

No, na zadnji dan sem preko posrednika v familiji le naročil dva naslova Mladinske knjige, pa še takrat samo zato, ker sem enega rabil za študij, drugega pa sem pač imel na seznamu. Postopek je bil čisto brezoseben: naročil sem knjigi, čakal kak teden, potem pa sta se pojavili na našem pragu. Medlega popusta ne bom omenjal. Poštnina ga je izničila. Rečem lahko vsaj to, da sta dobri knjigi.

 

Spadam med Gorenjce. Sem v toksičnem razmerju s svojimi bankovci – preprosto se ne morem ločiti od njih. Letošnje leto ni bila izjema (bila je ena velika izjema na vseh drugih področjih). Stiskač sem bil tudi na prejšnjih sejmih, brez dobrega razloga. Želim si, da bi takrat kupil eno knjigo več. Želim si tudi, da je ne bi takoj popihal domov, ko sem naredil kljukico za faks. Toliko stvari bi lahko še doživel.

Zdaj je, kar je. Mogoče se bo naslednje leto spet pojavila priložnost.   

 

Dominik Lenarčič