ZBIRKA KRATKIH KRATKIH ZGODB (ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI, HEMINGWAY ALI ŠE ENA ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI, SKOK, NOV BOJ)

 

ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI

 

Mama se joče. Test nosečnosti: pozitiven.

 

***

 

HEMINGWAY ALI ŠE ENA ZGODBA S ŠESTIMI BESEDAMI

 

Otroški čeveljci. Čisto novi. Nikoli prodani.

 

 ***

 

SKOK

 

Moj prijatelj je bil največji adrenalinski odvisnik na svetu. Videl sem ga gor na mostu. Zaklical je, da bo skočil, jaz pa sem ga spodbudil.

Nisem vedel, da tokrat nima vrvi.

 

 ***

 

NOV BOJ

 

Težke veke se mi počasi dvignejo. Lenobne oči takoj zabode vojska sončnih žarkov – odposlancev jutra. Z dlanjo prestrežem njihov napad. Ti mater, vstati bo treba. Z rokami si dvignem trup. Rjuha se mi odlepi od hrbta. Kdaj bodo tiste budale inštalirale klimo?! Moje noge nočejo nikamor. Nikoli me ne ubogajo. Dvignem prvo nogo in jo pustim viseti čez posteljo. Isto naredim še za drugo.

Z vznožja postelje privlečem voziček. Postavim ga v položaj za najboljši možni pristanek. Dvignem svojo rit. Vržem se. Pristanem na sedišču. Voziček nekaj zakolne v svojem jeklenem jeziku, potem pa utihne. Sonce mi sije v obraz. Čas je za nov dan, za nov boj.

 

*** 

Zgodba s šestimi besedami in Hemingway ali Še ena zgodba s šestimi besedami prvotno objavljeni v Sejalcu, letnik 2024, številka 45.

Skok in Nov boj prvotno objavljeni v Nebulae, letnik XI, številka 5 (december 2022).

Dominik Lenarčič

ANDY WEIR: JAJCE

 

Prevod zgodbe objavljam z dovoljenjem avtorja.

 

Bil si na poti domov, ko si umrl.

Bila je prometna nesreča. Nič posebno omembe vrednega, a vseeno smrtonosna. Za sabo si pustil ženo in dva otroka. Bila je neboleča smrt. Reševalci so naredili vse, da bi te rešili, a brez uspeha. Tvoje telo je bilo tako uničeno, da je bilo tako zate bolje, verjemi mi.

In takrat si spoznal mene.

"Kaj … kaj se je zgodilo?" si vprašal. "Kje sem?"

"Umrl si," sem rekel neposredno. Nima smisla mencati z besedami.

"Videl sem … tovornjak. Drsel je …"

"Ja," sem rekel.

"U-umrl sem?"

"Ja. A naj ti ne bo hudo. Vsi enkrat umrejo," sem rekel.

Ozrl si se naokoli. Ničesar ni bilo. Samo ti in jaz. "Kaj je ta kraj?" si vprašal. "Je to onostranstvo?"

"Bolj ali manj," sem rekel.

"Si ti bog?" si vprašal.

"Ja," sem odvrnil. "Jaz sem Bog."

"Moja žena … moja otroka," si rekel.

"Kaj z njimi?"

"Bodo v redu?"

"To rad vidim," sem rekel. "Pravkar si umrl in tvoja glavna skrb je za tvojo družino. To ti je dobra stvar."

Pogledal si me z očaranostjo. Tebi nisem izgledal kot Bog. Izgledal sem kot moški. Ali mogoče ženska. Morda neka nejasna figura avtoritete. Bolj podoben srednješolskemu učitelju kot pa vsemogočnemu.

"Ne skrbi," sem rekel. "V redu bodo. Tvoja otroka se te bosta spominjala kot popolnega v vsakem oziru. Nista imela časa, da bi te zasovražila. Tvoja žena bo na zunaj jokala, a bo naskrivaj olajšana. Bodiva iskrena, vajin zakon je razpadal. Če ti je kaj v uteho, se bo zaradi olajšanosti počutila zelo krivo."

"O," si rekel. "Kaj se potem zgodi zdaj? Ali grem v nebesa ali pekel ali kaj?"

"Ne v eno, ne v drugo," sem rekel. "Reinkarniran boš."

"A," si rekel. "Torej so imeli hindujci prav."

"Vse religije imajo po svoje prav," sem rekel. "Sprehodi se z mano."

Sledil si mi na sprehodu skozi nič. "Kam greva?"

"V bistvu nikamor," sem rekel. "Samo lepo je, če med pogovorom hodiva."

"V čem je potem smisel?" si vprašal. "Ko se bom ponovno rodil, bom nepopisan list, mar ne? Dojenček. Moje izkušnje in vse, kar sem v tem življenju storil, bo tako brez pomena."

"Nikakor!" sem rekel. "V sebi imaš vse znanje in izkušnje vseh tvojih prejšnjih življenj. Zdaj se jih pač ne spomniš."

Prenehal sem hoditi in te objel okoli ramen. "Tvoja duša je bolj veličastna, čudovita in gromozanska, kot si lahko predstavljaš. Človeški um lahko vsebuje le majhen del tega, kar si. To je kot če bi vtaknil prst v kozarec vode, da bi preveril, ali je ta topla ali hladna. V posodo daš majhen del sebe in ko jo prineseš nazaj ven, si pridobil vse izkušnje, ki jih je ta imela."

"Zadnjih 48 let si bil v človeku, tako da se še nisi raztegnil in občutil preostanek tvoje izjemne zavesti. Če bi ostala tukaj dovolj dolgo, bi se začel spominjati vsega. A nima smisla početi tega med vsakim življenjem."

"Kolikokrat sem bil torej reinkarniran?"

"O, velikokrat. Veliko velikokrat. In to v veliko različnih življenj," sem rekel. "Tokrat boš kitajsko kmečko dekle v letu 540 n. št."

"Čakaj, kaj?" si zajecljal. "Pošiljaš me nazaj v času?"

"No, tehnično ja. Čas, kot ga ti poznaš, obstaja le v tvojem vesolju. Tam, od koder jaz prihajam, so stvari drugačne."

"Od koder ti prihajaš?" si rekel.

"O, seveda," sem pojasnil. "Prihajam od nekod. Nekod drugje. In obstajajo takšni, kot sem jaz. Vem, da boš hotel izvedeti, kako je tam, ampak, iskreno, ne bi razumel."

"O," si rekel, malo razočaran. "Čakaj malo, če sem reinkarniran v druga časovna obdobja, potem sem se lahko kdaj srečal s seboj."

"Lahko. To se ves čas dogaja. In ker se obe življenji zavedata le sami sebe, sploh ne veš, da to tega pride."

"V čem je potem smisel?"

"Resno?" sem vprašal. "Resno? Ti sprašuješ mene po smislu življenja? Ni to malo stereotipno?"

"No, saj je legitimno vprašanje," si vztrajal.

Pogledal sem te v oči. "Smisel življenja, razlog, zakaj sem ustvaril to vesolje, je, da bi ti dozorel."

"Misliš človeštvo? Želiš, da mi dozorimo?"

"Ne, samo ti. To celotno vesolje sem ustvaril zate. Z vsakim novim življenjem rasteš in zoriš ter postajaš večji in močnejši intelekt."

"Samo jaz? Kaj pa vsi ostali?"

"Nobenega drugega ni," sem rekel. "V tem vesolju sva samo ti in jaz."

Odsotno si me pogledal. "Ampak vsi ljudje na Zemlji …"

"Vsi so ti. Različne inkarnacije tebe."

"Čakaj. Jaz sem vsi!?"

"Že začenjaš dojemati," sem rekel in ti čestital z udarcem po hrbtu.

"Jaz sem vsak človek, ki je kdaj živel?"

"Ali ki bo kdaj živel, ja."

"Jaz sem Abraham Lincoln?"

"In tudi John Wilkes Booth si," sem dodal.

"Jaz sem Hitler?" si rekel, zgrožen.

"In milijoni, ki jih je ubil."

"Jaz sem Jezus?"

"In vsi, ki so mu sledili."

Umolknil si.

"Vsakič, ko si nekoga ustrahoval, si ustrahoval sebe. Vsako dejanje dobrote, ki si ga naredil, si naredil sebi. Vsak srečen in žalosten trenutek, ki ga je kdaj doživel kateri koli človek, si ali boš, doživel ti."

Dolgo si razmišljal.

"Zakaj?" si me vprašal. "Zakaj bi vse to storil?"

"Ker boš nekoč postal tak kot jaz. Ker to tudi si. Si eden moje vrste. Si moj otrok."

"Vau," si rekel, osupel. "Torej praviš, da sem bog?"

"Ne. Ne še. Fetus si. Še vedno rasteš. Ko boš odživel vsa človeška življenja skozi ves čas, potem boš dovolj zrastel, da se boš lahko rodil."

"Torej celotno vesolje," si rekel, "je samo …"

"Jajce," sem odgovoril. "Zdaj je čas za tvoje naslednje življenje."

In poslal sem te na pot.

 

 ***

 

Izvirnik:

https://galactanet.com/oneoff/theegg_mod.html

 

Prvotno objavljeno v Nebulae, letnik XIII, številka 1 (pomlad 2024). 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: PRIDELOVALNICA KLONOV NA BRITANSKEM PODEŽELJU

 

Kar je za enega utopija, je za drugega morda antiutopija.

O slednjih običajno razmišljamo kot o nečem, kar prizadene vse, razen Nebeškega nadzornika in majhne skupine privilegiranih podanikov. A pojem je relativen, če ena od družbenih skupin živi na račun druge, ali če krasna nova družba kaže znake slojnega/rasnega/idr. favoritizma, bodo nekateri živeli v raju, drugi pa bodo živeli kot raja.

Takšna je recimo družba v romanu nobelovca Kazua Išiguroja z naslovom Ne zapusti me nikdar. Tisti, ki živijo v raju, smo v bistvu mi. V alternativni povojni zgodovini se je človeštvo namesto v jedrsko znanost usmerilo v biologijo in s tem doseglo izjemne uspehe. Ljudje zdaj živijo dlje kot kadarkoli prej, premagali so tudi nekatere prej neozdravljive bolezni. Ta napredek je prišel na račun ljudi, ki živijo kot raja: človeški kloni, vzgojeni za darovanje organov. Ampak ne prehitevajmo, najprej spoznajmo naše junake: Kathy, ki je tudi prvoosebna pripovedovalka, Tommy in Ruth. Kathy v svojih zapisih piše o tem, kako je skupaj s svojima prijateljema odraščala v Hailshamu, odročni, šoli podobni ustanovi nekje v Veliki Britaniji. Tam je naša trojica prijateljevala, risala v upanju, da bodo njihove stvaritve pristale v Galeriji, in se soočala z ugotovitvijo, da bodo nekoč obvezno začeli darovati organe in tako predčasno umrli. Od podobnih del bi pričakovali, da bodo liki ob trenutku razkritja šokirani. Njihov odziv pa je pravzaprav mlačen. Skrbniki so jih namreč po malem pitali z informacijami o njihovi usodi, tako, da ta informacija zanje sploh ni presenetljiva. Naši junaki se samo namuznejo in nadaljujejo svoja življenja. Otroci odrastejo, prijateljstva pa ali postanejo zveze ali pa se popolnoma porušijo. Upor proti izkoriščevalskemu sistemu jim nikoli ne pade na pamet. Kar pa ne pomeni, da se ne zavedajo približujočega se konca in si skrivaj ne želijo odloga. Nato se pojavijo govorice o parih, ki so si izborili nekaj dodatnih let s tem, da so preko svojih slik v Galeriji dokazali, da so si sorodne duše. Ko se pojavi tovrstna priložnost, Ruth žrtvuje svojo srečo s Tommyjem, da bi njemu in Kathy omogočila par let skupnega življenja. Ko pa ta poiščeta nekdanjo vodjo zdaj že zaprtega Hailshama, ugotovita, da te možnosti ni. Njihov slik niso zbirali za primerjavo duš, zbirali so jih, da bi dokazali, da sploh imajo duše. Hailsham je bila redka ustanova, ki je te klone obravnavala kot ljudi. Zdaj je ni več. In smrt se počasi bliža …

Vprašanja, ali so življenja klonov, te nove kaste neljudi, vzgojenih z sebičnimi nameni, pravična, roman neposredno ne naslavlja. To pa ne pomeni, da ga zrelativizira. Z vsakim odstavkom, z vsakim prizorom iz njihovega obstoja, vsakim opisom njihovih sanj in skrbi dokazuje ravno nasprotno: da so kloni ljudje, ki si zaslužijo in želijo živeti. Žal krasna nova družba zanje nima posluha. Njihova naloga je darovati in umreti, pa pika. Hvaležni naj bodo, da so sploh imeli dobro življenje, nekako tako se izrazi vodja Hailshama, ko jo na stara leta obiščeta Kathy in Tommy. Na klone gleda kot na živali na zakol, v Hailshamu so bili vsaj nežni z njimi. Kot izvemo iz namigov, je drugod slabše. Zdaj bo povsod slabše. Zdaj bo povsod antiutopija. A seveda le za klone. V tem smislu Ne zapusti me nikdar preraste žanrske okvirje in postane hkrati alegorija za človekovo stanje in razmislek o sistemskem fatalizmu. Čas, ki nam je odmerjen, je omejen, zato ga ni vredno zapraviti za malenkosti in prepire. Taisto stanje pa od nas v nekaterih situacijah zahteva, da ne stojimo križemrok in izzovemo nepoštene razmere. Nam se resda zdi, da živimo v raju. Kaj pa ostali?

 

Dominik Lenarčič