LABIRINTI ŽANRSKIH BRANJ: KRASNI NOVI SVETOVI (Poročilo z dogodka)

 

Labirinti žanrskih branj: Krasni novi svetovi

Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica, 6. 5. 2025

 

Mestna knjižnica Ljubljana (MKL) v okviru projekta »Mesto bere« organizira letne bralne akcije, ki se osredotočajo na žanrsko literaturo. Prva taka akcija – Poetike kratkih form – se je osredotočala na sodobno kratko prozo, druga – Podobe zločina in kazni – pa na kriminalne romane. Letošnja bralna akcija pod imenom Krasni novi svetovi je obsegala fantastično literaturo, s poudarkom na (anti)utopijah. Bralne akcije v okviru projekta se tradicionalno zaključijo s simpozijem, odprtim za širšo javnost – tako je bilo tudi letos.

Po uvodnih besedah predstavnikov knjižnice se je simpozij uradno začel z video nagovorom priznanega pisatelja, urednika in univerzitetnega profesorja Andreja Blatnika. Blatnik je kot strokovnjak za slovensko založništvo postavil vprašanje, ali se lahko slovenski pisci preživljajo z izdajanjem žanrske književnosti v slovenščini. Podal je primer Kaje Bucik, avtorice ljubezensko-fantastičnega romana Srebrne vezi, ki se je sicer uveljavila z izdajanjem romanov v angleščini na Amazonu. Paradoks, tako ugotavlja Blatnik, je ta, da lahko slovenski avtor od pisanja preživi le, če piše v angleščini. Nasploh je vse več branja v angleškem jeziku. Blatnik zato izpostavlja potrebo po pisanju (kvalitetnih!) del v slovenščini ter vzpostavljanju okolja, ki delom slovenskih avtorjev daje možnost obstanka. Omenil je tudi potrebo po bralcih, ki bi zmogli prepoznati resnično kvalitetna žanrska dela, saj so ta relativno prezrta s strani literarnih kritikov.

V prvem sklopu predavanj so spregovorili različni strokovnjaki na področju (slovenske) književnosti: literarni zgodovinar, upokojeni profesor in pionir slovenske Wikipedije Miran Hladnik, univerzitetna profesorica slovenske književnosti in pesnica Alojzija Zupan Sosič ter predavateljica češke književnosti Jana Šnytová. Hladnik je govoril o prvih (anti)utopijah slovenskih avtorjev, pri čemer se je osredotočil na 6 del iz 19. stoletja: Dijaka v luni Andreja Volkarja, Deveto deželo Josipa Stritarja, Indijo Koromandijo Antona Mahniča, Razodetje Janeza Trdine, 4000 Ivana Tavčarja ter Abadon Janeza Mencingerja. Kot ugotavlja Hladnik, tehnologija v njih ne igra pomembne vloge, poudarek je na vlogi slovenstva (avtorji ga pojmujejo kot utopično, neuresničljivo idejo) in nezaupanju do »Evrope« oz. večjih globalnih enot. Zanimivo je tudi medsebojno oplajanje del, vsako delo je nastalo kot odgovor prejšnjim. Več o Hladnikovi analizi si lahko preberete v njegovem javno objavljenem članku na wikiverzi: https://sl.wikiversity.org/wiki/Ki_utopi_vse_skrbi.

Zupan Sosičeva je v svojem prispevku ovrgla oznako antiutopije kot zgolj »fantastičnega žanra« in kot utemeljitev pokazala na sodobne družbene ureditve, ki spominjajo na klasike tega žanra (Zamjatin, Huxley, Orwell, Čapek in Atwood). Posvetila se je tudi temeljnim značilnostim antiutopičnega žarna: dominacija izbranih družbenih slojev, (prisilni) urniki, nadzor, prostorski in časovni odmik (odvijanje zgodbe na odročnem kraju/v prihodnosti) ter determinizem v smislu, da je boj proti antiutopičnim okoliščinam obsojen na propad in zato nesmiseln. Na vsebinski ravni opaža še metafizični nihilizem, permanentni antagonizem med posameznikom in družbo, brezdušno birokratizacijo in tehnizacijo, izpričevanje razočaranja nad svetom s strani prvo- ali tretjeosebnega pripovedovalca ter prisoten didaktični element. Kot izjemen primer sodobne slovenske antiutopije je izpostavila roman Filio ni doma Berte Bojetu in njegovo s kresnikom nagrajeno nadaljevanje Ptičja hiša, zaradi poudarka na spolni dominaciji in spolnem nasilju ta verjetno še najbolj spominjata na Deklino zgodbo. Kot odlike Filio ni doma je Zupan Sosičeva izpostavila odstopanje od žanrskih smernic: poleg mešanja žanrov, srečnega konca in prisotnega nadaljevanja, vse je namreč netipično za antiutopični žanr, je izpostavila še literarno presežni slog in filozofsko globino (vir zla ni okolje, v katerem liki živijo, ampak liki sami).

Šnytová se je medtem posvečala ZF delom znamenitega češkega pisatelja Karla Čapka: dramatičnima deloma R. U. R. (v tej se prvič pojavi beseda »robot«) in Bela bolezen ter romanom Tovarna absolutnega, Krakatit in Vojna z močeradi. Obravnavala je tako avtorjevo življenje v času zadnjih izdihljajev predvojnih demokratičnih sistemov in vzpona fašizma/nacizma kot v njegovih delih pogosto prisoten motiv vsemogočnega izuma (npr. Absolutno v Tovarni in Močeradi v Vojni) ter etična vprašanja, vezana na njegovo uporabo oz. zlorabo. Predavanje je bilo namenjeno še osvetlitvi prevodov Čapkovih del v slovenščino.

V drugem sklopu sta spregovorila pesnica, kritičarka in urednica Veronika Šoster ter pisatelj, kritik in urednik Aljoša Harlamov. Šoster je opisala svoje izkušnje kot profesionalna (bralni klub Žanrsko branje ter knjižna zbirka Piknik pri LUD Literaturi) in prostočasna bralka antituopij. Nanizala je številne klišeje antiutopičnega žanra (totalitarizem, sistemi nadzora, tehnologija v škodo človeštva, degradacija okolja, izguba pravic in svobode, družbeno razslojevanje, uporniki, izbranci, po novem še zombiji in kanibalizem) in probleme, ki tarejo sodobna antiutopična dela, med njimi premajhno inovativnost pri idejah, preveč predvidljivo strukturo, premalo dogajanja in preveč opisovanja ter nenazadnje premajhno literarno vrednost. Kot probleme s sodobno slovensko antiutopijo je poleg premalo dogajanja izpostavila še pretirano zatekanje v magični realizem – kot hvalevredni izjemi je izpostavila romana Mamuti Jerneja Županiča in Luknje Andreja Blatnika. A zakaj bi vseeno brali antiutopije? Šoster omenja čar špekulacij o scenarijih prihodnosti, vzdušje in nekatere izjemne preobrate v delih. Obravnavala je tudi (ne)posrečeno upodabljanje antiutopij na filmskih/televizijskih ekranih. Harlamov je za njo k tematiki antiutopij pristopil na striktno strokoven sociološki način. Kot osnovo vsake antiutopije je izluščil špekuliranje o vzpostavitvi družbe popolnega nadzora nad posamezniki: cenzura in antiintelektualizem (Fahrenheit 451), religiozna in patriarhalna represija (Deklina zgodba, Filio ni doma), evgenika in čustvena otopitev (Krasni novi svet) ter panoptikum (1984 in Krizolacija Dana Podjeda). Ti sistemi, tako ugotavlja Harlamov, nastanejo z ali tudi brez pomoči tehnologije, po možnosti po nekem apokaliptičem dogodku (glej npr. Cesto Cormaca McCarthyja). Antiutopije pogosto nastanejo od zgoraj navzdol (elitni sloji vzpostavijo red), pri Huxleyju in Bradburyju pa k izgradnji in ohranitvi antiutopije pripomorejo posamezniki sami. A antiutopija lahko nastane brez naše privolitve, takšno prepričanje, ki je veljalo nekoč, se je začelo pojavljati tudi danes. Ob zaključku je opozoril na zaskrbljujoč porast mladinske antiutopije, ki odraža možnost razvoja nihilizma med mlajšimi generacijami. Simpozij se je zaključil z odprto mizo, pri kateri so sodelovali Hladnik, Šnytová, Šoster in Harlamov in v okviru katere so sodelujoči razpravljali o vizionarski kvaliteti antiutopij in spreminjajoči se recepciji ZF del v prihodnosti.

 

Kot obiskovalec moram omeniti, da je bila dvorana, v kateri je simpozij potekal, nabito polna. To kaže na kljub vsem poraznim statistikam prisotno zanimanje slovenskih bralcev za ZF, tudi za slovensko ZF. H gojitvi tega zanimanja prispevajo tudi knjižnice s svojimi bralnimi akcijami. Ravno izpostavljanje slovenskih žanrskih del je bila največja odlika simpozija, poleg v zgornjem besedilu že omenjenih del so bila v programski knjižica omenjena še naslednja dela: Hiša brez ogledal Simone Klemenčič, Vdih. Izdih Sebastijana Preglja, Androidi čutijo v barvah Jake Tomca, Beg med zvezdami Vida Pečjaka, Delci svetlobe Lenarta Zajca, Iksion Mihe Remca ter tudi Kmečka idila Bojana Meserka in Onstran zaznave Eda Rodoška. Ker nisem sodeloval pri bralni akciji MKL, ne morem potrditi, če so se vsa ta dela tudi dejansko pojavila na bralnem seznamu, a nedvomno je ta dogodek služil kot opomnik, da imamo Slovenci kvalitetno žanrsko književnost (tudi ZF) in da je vredno posegati po njej.

Sedaj, ko veste zanje, po katerem delu boste posegli vi?

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, letnik X, številka 19.

 

Dominik Lenarčič 

HEAVEN EXPRESS

A ne gre hitreje?

Na vlaku je, če odštejem konstantno brnenje in zadušeno jekleno stokanje stroja, smrtna tišina. Potniki nemo zrejo predse z odsotnimi ali zaskrbljenimi pogledi. Njihov odhod očitno ni bil tako gladek kot moj. Ali pa se niso sami odločiti, kdaj so odšli. Vedno nam govorijo, da ne moremo, da celo ne smemo sami izbrati čas, kdaj se bomo odpravili. Klinc pa taka pravila. Tapkam po mizi, da bo vsaj kak zvok v kupeju. Da se bo vlak že enkrat podvizal in nas dostavil na našo končno destinacijo. Mater, a res ne gre hitreje?

"Vse v redu?"

Starec pri sosednjem sedežu me zaspano opazuje. Pa saj nisem bil tako glasen, ali pač?

"Ja, ja, vse je v redu," mu odvrnem. "Samo malo sem živčen."

Starec poznavalsko pokima: "Saj smo vsi."

Živčen, pa kaj še. Če bi vedel, da bo pot trajala celo večnost, bi s sabo vzel knjigo. Odločim se, da ne bom več skušal s prsti pošiljati sporočil v Morsejevi abecedi, in da bom raje počel, kar na potovanju z vlakom počnejo vsi: gledal bom skozi okno. Ko bi bilo vsaj kaj za gledat. Tema, tema in oblaki. Nobene luči, ki bi razbila monotonost. Nobenih kažipotov, ki bi kazali, koliko je še do cilja. Fak, a se bo res tako vleklo?!

"Hej."

 Spet on. S pogledom ošine dlan, ki mi stisnjena v pest počiva na mizi. Sploh se nisem zavedal.

"Aja, oprostite. Res ne vem, kaj se me loteva."

Starec me še naprej motri s pogledom. Kot da ni zadovoljen z mojim odzivom. Pospravim roko in ga kar direktno vprašam: "A mogoče veste, koliko je še do tam?"

"Kaj se ti tako mudi?"

"No … samo zanima me. Veste, jaz sem že dolgo čakal, da se odpravim. Vedno so mi pravili, da bo tam bolje kot prej. Bolj mirno. Rad bi imel mir. Ne morem več čakati."

Starec me pogleda, najprej strogo, potem pa njegov obraz prekrije žalost. Obrne se stran in po daljšem premoru izreče bistvo: "Odšel si samovoljno. Pa tako mlad si še."

V žalosti je skrit očitek. Moj odgovor mu ni všeč in jaz tega ne prenesem.

"Je kaj mogoče narobe s tem?" ga nagovorim, bolj napadalno, kot bi si želel. "Se ne smemo sami odločati? Vi me ne poznate. Ne veste, kaj sem dal skozi, tako da me nimate pravice obsojati!"

Starec ne reče ničesar. Moja napadalnost izpuhti ob pogledu na njegov žalostni obraz. Zdaj odvrnem pogled še jaz. Po mizi ne tapkam več. Želim si samo, da bi končno prispeli.

 

Prvotno objavljeno Supernovi, št. 15, letn. VIII. 

GOZD

 "Ti loviš!"

Deklica se zahihita in pobegne v bližnji gozd. Gaber steče za njo. Na robu travnika pa se ustavi. Veter boža krošnje, vitke zelene roke dreves se lenobno zibajo sem ter tja. Gabru se zdi, da mu mahajo, da ga gozd vabi v svoje temno drobovje.

"Jelka!"

Deček ne bi rad šel v gozd. Muhast veter ga udarja po ušesih. Pa še temni se.

"Jelka, daj no!"

Ni odgovora. Ne preostane mu drugega, kot da sprejme povabilo dreves in gre za njo. Proti gozdu stopa previdno, z lahnimi koraki. Občutek ima, da če bo stopal hitreje in odločneje, se bo tema v gozdu prebudila in ga sama povlekla vanj. Stopa počasi, dolgo traja, da se znajde na robu.

Naposled stopi v gozd. Za njim je zid odhajajoče sončne svetlobe, pred njim pa mračna globel, v katero je izginila njegova sestra. Nedaleč stran zauka sova.

"Jelka!"

Gaber stopa naprej. Strah, da ga bo tema zgrabila, še zdaleč ni izginil. Veter z votlim udarcem napade krošnje. Listje se strese od presenečenja. Gaber se ustavi. Zdi se mu, da je med šelestenjem slišal polomljeno vejo.

"Jelka!"

Nekje pred njim se pod stopali drobijo kamenčki.

"Jelka?"

Takrat se zgodi. Po zraku potuje krik. Dekličin krik, zvonek in predirljiv. Gaber se požene v dir. Iz gozda izgine zadnji drobec svetlobe. Tema se je prebudila. Veje so zdaj luskaste lesene roke, ki grabijo po dečku. Podrast so pasti, ki ga skušajo potegniti v tla. Temno zeleni odtenki se zlivajo v eno veliko črno gmoto.

Deček ne pazi, kam hodi. Spotakne se in še preden pade, se začne pobirati. Pred sabo zapazi kotanjo, v kateri leži majhna postava. Njene roke in noge ležijo ob mirnem telesu. Barvita obleka je pomazana s prstjo in nečim rdečim. Gaber vstane. Trda roka se mu ovije okoli vratu. Gaber se zvija in vpije, žameten glas vetra pa mu medtem šepeta na uho: Ne tuli. Ne upiraj se.

In deček se ne upira več.

 

Prvotno objavljeno v Supernovi, št. 15, letn. VIII. 

ČAKANJE NA KAMNITA VRATA ali KRATKA TIRADA O TEM, KAKO NAS JE PATRICK ROTHFUSS VSE PRETENTAL

 

Vladimir in Estragon čakata pred knjigarno. Zjutraj jima je zanesljiv vir prišepnil, da lahko v večernih urah pričakujeta slavnostno otvoritev tretjega dela Kraljemorčeve kronike Patricka Rothfussa v ljubljanskem Konzorciju. Končno! Po več kot desetih letih, vneto pričakovani zaključek serije! Gospoda se napotita v prestolnico in se usedeta pod drevo nasproti knjigarne. Tam preživita dopoldan … in popoldan … in dobršen del večera. Ljudje hodijo mimo in se čudijo nenavadnima posameznikoma pod drevesom. Ko pade noč in ko se približa ura zaprtja knjigarne, se eden od njiju opogumi in stopi do recepcije.

»Oprostite,« ta začne. »povedali so nama, da bodo danes zvečer razkrili novo knjigo Patricka Rothfussa …«

»Danes še ne, gospod,« mu odgovori receptor. »Danes še ne.«

S to informacijo se razočarana gospoda vrneta domov. A naslednjo jutro jima tisti zanesljivi vir spet naznani prihod tretje knjige. In Didi in Gogo se zjutraj ponovno namestita pod drevo pred knjigarno in vneto pričakujeta novo knjigo.

 

Nekoč sem počel isto kot Beckettova junaka. Želel sem si epske fantazijske pripovedi, ki bi me prevzela, a ki hkrati ne bi obsegala več kot tri knjige, saj ne maram (pre)dolgih serij. Na mah sem kupil prvi in drugi del Kraljemorčeve kronike. Takrat sta se mi zdeli vredni tistih 40 evrov, ki sem jih zapravil zanju. Požrl sem ju. Všeč sta mi bili. In ker sta mi bili všeč, sem čakal na tretjo. Čakal sem, vneto sem čakal na Kamnita vrata. Tudi mnogi drugi so čakali. Počasi, eden za drugim, so začeli odhajati. Dovolj so imeli večletnega čakanja, prelomljenih obljub in lažnih datumov izidov. Tako smo tam pod drevesom ostali samo mi trije. Didi, Gogo in jaz. Kmalu sem se čakanja naveličal še jaz. Vstal sem in odšel domov. Doma sem knjigi pospravil v predal, kjer sta nabirali prah vse do dneva, ko sem ju vzel ven, da bi ju prodal. Danes nista več v moji lasti.

Za Patricka Rothfussa, nekoč zlatega dečka fantazijskega žanra, si verjetno že slišal, čeprav si vmes nanj mogoče že pozabil. O njem in vsebini njegovega sage v treh (mogoče bi bilo bolj pravilno, če rečem dveh) delih zato ne bom izgubljal besed. V primeru, da bi vseeno rad izvedel več, te usmerjam na odličen esej Aljoše Toplaka[1], v katerem se avtor posveča zgodbi in pomanjkljivostim Kraljemorčeve kronike. Tisto, kar je pomembno za pričujoči prispevek, je to, da po več kot desetletju trajajočem in še vedno ne zaključenem premoru med zadnjo knjigo (Modrijanov strah, prvotno izdan leta 2011) in zaključkom predvidene trilogije o tretji knjigi še vedno ni ne duha ne sluha. V tem času smo Slovenci dali skozi kar 6 vlad. Sergej Hvala, slovenski prevajalec serije, je imel čas pripraviti nov prevod Gospodarja prstanov in Silmarilliona. Mimogrede, enako dolgo na zaključek serije čaka še tistih nekaj oboževalcev Pesmi ognja in ledu Georgea R. R. Martina, še enega fantazijskega pisca, ki je nekoč užival spoštovanje bralcev in kolegov, a se danes nanj še komaj kdo spomni. Pri Martinovih delih se vsaj kažeta bogastvo likov in literarnega sveta, ki sta do vele-premora vsaj do neke mere upravičevala obseg samih knjig in več let trajajoče premore med njihovim izidom. S tem bogastvom pride prestiž, česar si Rothfuss po mojem mnenju ni prislužil. Prej citirani Toplakov prispevek te bo opozoril na plitvost zgodbe in sveta v njegovi seriji, zaradi katere se bo potencialni bralec morda pri branju večkrat počutil ogoljufanega. Tretja knjiga teh težav morda ne bi rešila, a imeli bi vsaj zaključeno serijo knjig. Tako pa smo bralci med letoma 2011 in 2025 imeli dovolj časa, da smo ugotovili, da Patrick Rothfuss v bistvu nikoli ni bil wunderkind, prej povprečen pisec povprečne in precenjene fantazije. Leta 2023 je uspel izdati novo obstransko knjigo v seriji (se pravi, spin-off) z naslovom The Narrow Road Between Desires, za katero se je izkazalo, da v bistvu ni nova, ampak da gre za predelavo novele The Lightning Tree iz leta 2014. Po tolikem času si še nove zgodbe ne more izmisliti. Mladinska knjiga se (kolikor jaz vem) prevoda še ni lotila, niti se ni lotila prevoda zgodbe o Auri The Slow Regard of Silent Things (2014). Rothfussovo serijo so očitno odpisali ne samo naši bralci, ampak tudi naši založniki …

 

Ob pisanju sem se spomnil prispevka na blogu Neila Gaimana[2] (ta je resda tudi izgubil naše spoštovanje, a on vsaj nima nezaključenih serij), v katerem je ta izpostavil, da je nepravično pričakovati novih knjig od Martina. Po svoje ima Gaiman prav. Rothfuss in Martin nam ne dolgujeta novih knjig. Mi pa njima ne dolgujemo svojega denarja. 3 leta bi še šlo, po 14 letih pa noben izgovor ne zaleže več. Po tolikem času se stranke začnejo upravičeno spraševati, kaj za vraga se vendar dogaja. Nekateri imajo dovolj. Odidejo. Glede na to, kakšen odnos imata Rothfuss in Martin do svojih bralcev, je to naš edini primeren odziv.

Nek (ne nujno zanesljiv) vir mi je prišepnil, da knjiga izide do konca tega leta. Usliši moj nasvet, dragi bralec, odpravi se domov!

Dominik Lenarčič

---

[1] Aljoša Toplak: Patrick Rothfuss, fast food fantazija. Objavljeno 16. julija 2018 na spletnem blogu Znanstvena fantastika. https://www.znanstvena-fantastika.si/2018/07/patrick-rothfuss-knjige-ki-potegnejo.html

[2] Neil Gaiman: Entitlement Issues… Objavljeno 12. maja 2009 na spletnem blogu na avtorjevi spletni strani. https://journal.neilgaiman.com/2009/05/entitlement-issues.html

TEMNA DUŠA MLADEGA JAHALCA ZMAJEV ali IMAGINARNI SVETOVI JULIJE LUKOVNJAK

 

Mladi imajo radi fantazijo. Obstaja velika verjetnost, da če boste na ulici mimoidoče spraševali, katera je njihova najljubša knjiga, bodo anketiranci v starostnem razponu med 6 in 30 let najverjetneje odgovorili z Harryjem Potterjem ali s katerim drugim naslovom, ki spada v ta žanr. Kar se meni zdi zanimivo je to, da so avtorji teh med mladimi priljubljenih del vsaj pri nas predvsem starejši avtorji in avtorice – malo je izvirnih del slovenske fantastike, ki bi jih mladi tudi napisali. Ne dvomim, da ta obstajajo, a na tej točki kvečjemu kot nedodelani literarni izdelki, ki jih njihovi mladoletni avtorji in avtorice še skrivajo v svojih predalih in ki bi pred objavo v uveljavljeni slovenski založbi potrebovali še nekaj pregledov.

Eden od teh izdelkov, ki je zgleda iz predala uspešno romal na knjižne police, je roman z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, prvi del v seriji, čigar avtorica je Julija Lukovnjak. Prvi del je prvotno izšel pri založbi Sanje, medtem ko za ostale kaže, da bodo izdani pri založbi Goga. Julijin opis s spletne strani slednje založbe nam razkrije, da si je avtorica zgodbo zamislila že v prednajstniških letih in da zdaj v študentskih letih pili sago, ki naj bi na koncu obsegala pet knjig.

Kje pa se zgodba začne? Začne se v deželi Inkremateri, deželi čarovnikov, vilinov, elementalov, multipodobnikov in drugih bitij z magičnimi dušami. Dežela se spopada z grožnjo t. i. »razduševalcev«, zlobnežev, ki ločujejo duše teh magičnih bitij od njihovih teles in jih tako spreminjajo v »prazneže«, zombijem podobne ubogljive podanike. Edini, ki lahko ustavi razduševalce, je bitje, ki se bo povezalo s pradušo in tako postalo Varuh ognjenega prabitja – poslednjega zmaja. V nasprotju z vsemi pričakovanji varuh postane bitje brez magične duše – človek ali čarovnik z napako. Temu človeku je ime Edgar Kaos, v Inkremateri se je zbudil brez spomina, zgolj s slutnjami neke temne preteklosti in neznanimi glasovi v svoji glavi. Zmaj, s katerim je Edgar postal neločljivo povezan, se je v nasprotju s prerokbo izvalil s črnimi luskami, ne z belimi. Prebivalci dežele niso niti najmanj zadovoljni z razpletom in se ne trudijo skrivati zaničevanja do Edgarja, kar že tako jeznega, prestrašenega in z nemogočo nalogo obremenjenega novega Varuha postavi v nezavidljiv položaj. Ali bo Edgarju uspelo rešiti Inkrematero pred razduševalci in si povrniti spomin, ali ga bo zaradi strahu in gneva zapeljalo zlo?

Pri Imaginarnih svetovih Edgarja Kaosa se pozna mladost same avtorice – Edgar in drugi glavni liki (npr. vilinka Floria in čarovnik Kvint), ki ne štejejo več kot 18 let, se tekom zgodbe spopadajo s tipičnimi najstniškimi težavami (čustvenost, anksioznost, dvom, nerazumevanje samega sebe, …), ki jih vojne razmere, v katerih živijo, še ojačajo. Mladost se kaže še v bujni domišljiji, pri čemer se avtorica napaja pri bogatem kanonu fantazijskih del (še posebej pri Eragonu), in energičnem stilu pisanju. Žal se kaže tudi v pogosti uporabi anglicizmov in drugih slovničnih kiksov, ki jih v delih starejših avtorjev praviloma ne boste zasledili. Glede na relativno neizkušenost avtorice bi pričakovali pogosto nagibanje k fantazijskim tropom in klišejskim strukturam. Roman tu predstavlja prijetno presenečenje, saj ne samo, da se avtorica ogiba uveljavljenim klišejem, ampak jih ponekod tudi spretno obrne na glavo. Izpostavil bi predvsem lik Edgarja Kaosa, ki preobrača arhetip izbranca iz prerokbe. Ni neobičajno, da so ti liki mladi, po možnosti še čustveni in neizkušeni. Medtem, ko bi izbranec v kakem drugem delu tekom potovanja dozorel in potem zlahka premagal zlobneže ter lastne dvome in dvome tistih okoli njega, je Edgarjeva pot do zmage dolga in trnova. Edgar svoje poslanstvo dojema kot breme, jasno je, da v tem ne vidi nobenega užitka. Ko ga tako kot vsakega izbranca skušajo preizkusiti, ga spektakularno polomi. Njegovi junaški podvigi so redki, motivirajo pa jih situacije, ko se tistih nekaj prijateljev, ki jih ima, znajde v težavah. Pogostejši so nejunaški podvigi, ki jih opravi zaradi ne čisto neupravičenega občutka, da je ogrožen. Prebivalci Inkrematere so do njega sovražno nastrojeni, kar pa ga ne spodbudi k temu, da se jim dokaže. Potre ga, tako kot bi potrlo običajnega človeka, če bi se ta znašel med ljudmi, ki ga brez zadržka zaničujejo. Edgar ni junak, je samo otrok, ki so mu naprtili nemogočo nalogo in se temu primerno tudi vede. Tako, kot je zgodba zastavljena, bi bralec morda pričakoval, da Edgarju ne bo uspelo opraviti poslanstva. Prva knjiga se sicer konča z manjšo zmago, a tudi s tragičnimi posledicami. Na tej točki še ni popolnoma jasno, kam bo vodilo Edgarja Kaosa, a ne kaže mu dobro. Dobro pa kaže Juliji Lukovnjak in njeni seriji, za katero upam, da bo brez težav dosegla konec.

 

Recenzija prvotno objavljena v Supernovi, letnik IX, številka 16.

 

Dominik Lenarčič