ŽIVLJENJE JE KLAVNICA (PET) ali BILLY PILGRIM NA BRALNEM SREČANJU

Že par let se udeležujem bralnih srečanj, ki vsak mesec potekajo v okviru medgeneracijskega bralnega krožka pri Mestni knjižnici Kranj. Nedolgo nazaj so mi predlagali, da prevzamem vodenje enega od teh srečanj, da izberem knjigo in vodim pogovor. Sprejel sem ponudbo. Imel sem tudi jasno idejo, kakšno knjigo naj bi obravnavali. Nekaj neobičajnega, nekaj odpiljenega. Nekaj ... fantastičnega. Znanstveno fantastičnega. Klavnica pet Kurta Vonneguta ml. Pri krožku (odkar sem se mu jaz pridružil) še nismo obravnavali veliko (znanstvene) fantastike, isto velja za postmoderno književnost. Poleg tega moje kolegice, ki so že vse malo starejše (enkrat smo se pošalili, da je krožek medgeneracijski le zato, ker sem jaz del njega) z izjemo Verna, Orwella in kakšnega filma niso pogoste prihajale v stik s tem žanrom. Moja izbira je bila torej sveža in nenavadna. Vse je bilo mogoče.

Niti Verne niti Orwell nas nista mogla pripraviti na Vonneguta. Malo težav je bilo s premešano kronološkostjo in rahlo ekscentričnim prevodom Branka Gradišnika, priznati pa smo si morali, da gre za res posebno knjigo. Vprašanja, ki sem jih pripravil za diskusijo, so poleg seznanjenosti z žanrom in postmodernim obravnavala še vojno (predvsem bombardiranje Dresdna), posttravmatski stres in fatalizem a la "tako gre to". Vonnegut je v svojih romanih pogosto pisal o svojih izkušnjah iz vojne. Klavnica pet je roman, kjer je vpliv teh izkušenj še najbolj opazen. Strinjali smo se, da je predčasni konec vojne (tako so nekateri opravičevali uničenje mesta) bolj šibek izgovor za kakršenkoli pokol. Omembam narodnoosvobodilnega boja in balkanske vojne se nismo mogli izogniti. Če nočemo, da zanamci živijo z zamerami in krivdo, moramo spregovoriti tudi o neprijetnih temah.

Za glavnega junaka Billya Pilgrima bi težko rekli, da se je kdaj vrnil iz vojne. Ugotovili smo, da lahko knjigo beremo kot metaforo za posttravmatski stres. Zaradi svoje posebnosti – iztaknjenosti iz časa - se Billy stalno vrača v tisti čas in podoživlja takrat doživljene grozote. Pri soočanju s svojimi demoni je nemočen. Pozaba ne pride v poštev. Kaj mu torej preostane? Fatalizem. Tako gre to. Mojega rojaka so ustrelili, ker naj bi ukradel čajnik. Tako gre to. Moja žena se je zadušila z ogljikovim monoksidom v svojem avtu, ko me je hitela obiskat v bolnišnico. Tako gre to. Življenje je, pa če nam je ta ugotovitev še tako neprijetna, polno smrti in žalosti. Najbolje, da sprejmemo to grenko resnico in se prepustimo toku. Mogoče jo lahko skušamo utopiti. Ampak, a je to res edina pot? Se lahko s svojimi demoni spopademo še kako drugače? S pogovorom? Terapijo? Mogoče celo s humorjem, kot je to počel Vonnegut? Posameznik mora izbrati svoje zdravilo. Vsekakor bosta pogovor in terapija bolj trajno učinkovita kot steklenica žganja … ali pa modrost vesoljcev.

 

Klavnica pet je posebna knjiga in to v več pomenih besede. Dejstvo, da so imele moje soudeleženke s to knjigo malo težav, me niti ni tako presenetilo. Presenetil pa me je odziv na mojo izbiro knjige za krožek. Praktično vse udeleženke so pohvalile Vonneguta in njegovo knjigo. Izvedel sem tudi, da so v nekaterih drugih bralnih krožkih slišali za naše srečanje in da so posebno pohvalili mojo izbiro. Veseli so bili, da pri nas beremo klasiko, kakršna je Klavnica pet. Knjiga ima kar nekaj oboževalcev. Bralno srečanje je torej bilo, če se skromno izrazim, izjemno uspešno. Hvaljen bodi Vonnegut!

 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: CIVILIZACIJA ZGORI PRI 233 STOPINJAH CELZIJA

Libricid. Ta termin v svoji knjigi uvaja Rebecca Knuth (2003), avtorica z njim označuje namerno in sistematično iztrebljanje knjig in knjižnic. Termin uporablja kot podpomenko genocida in etnocida, samo dejanje libricida pa razume kot sredstvo uničevanja ne samo družb(e), ampak tudi njihove (njene) preteklosti. Knjige so zapisi zgodovine, brez njih je ta le šepet iz ust pripovedovalcev. In kako lahko brez teh zapisov, teh trdnih, otipljivih dokazov obstoja civilizacije sploh dokažemo, da (je) ta civilizacija sploh obstaja(la)?

 

Roman z dramatično tematiko si zasluži dramatičen začetek. Bradburyjeva po debelini neznatna knjiga o družbi, ki sovraži knjige, je poleg 1984 in Krasnega novega sveta eno najbolj znanih antiutopičnih del. Je avtorjevo najbolj znano delo (poleg Marsovskih kronik), nekateri bi celo rekli, da je to njegov magnum opus. Taisti ljudje bi rekli, da je Fahrenheit 451 kratko malo ikonsko delo, vredno pozicije na lestvicah najboljših leposlovnih knjig 20. stoletja. Jaz osebno mislim, da je knjiga ena šibkejših antiutopij, da je nasploh precenjena in da je film bistveno boljši. Ti bom pojasnil, zakaj tako mislim.

Zgodba se odvija v nama neznanem kraju v ZDA v nama neznanem času v prihodnosti. Največ, kar izvemo o krasni novi družbi Fahrehheita 451 je to, kakšen odnos ima ta družba do medijev in zabave. Knjige in branje so v celoti izpodrinili pol-interaktivna televizija in druge oblike preživljanja prostega časa. Knjige same so postale tako rekoč "izjemno nepriljubljene". Posedovanje knjig je strogo prepovedano. Obstajajo cele brigade "požarnikov" (nekoč bi jim rekli gasilci), katerih naloga je najti in iztrebiti vse knjige ter v ognju preroditi hiše, kjer so le-te našli. Guy Montag, protagonist te zgodbe, je eden od teh požarnikov. Čeprav imata on in njegova žena Mildred visok standard življenja, to življenje nikakor ni idealno. Millie je odvisna od zaslonov in od uspavalnih tablet, nekega dne jo Montag najde napol mrtvo na njuni postelji. To in njegovo srečanje s svobodnjaško sosedo Clarisso v njem zaneti divji plamen dvoma. Začne se srečevati s to sosedo. Počasi začne njegov svet razpadati. Millie se še vedno noče odcepiti od TV zaslona. Clarissa nenapovedano izgine. V službi mora Montag storiti nekaj groznega. Tisti čas prvič v roke vzame knjigo …

Fahrenheit 451 je hkrati knjiga o libricidu kot tudi knjiga o praznem hedonizmu, vplivu kulturne industrije na družbo in strahu pred jedrsko vojno (roman je v izvirniku izšel leta 1953). O, pa še robotski pes je noter. Saj veš, za popestritev. Podlaga za razmere v družbi, ki je tako sovražno nastrojena do knjig, da jih sistematično sežiga, je neverjetna. Začelo se je s cancel-culture. Resno. Kot poroča načelnik Beatty, Montagov šef, so ljudje najprej zahtevali odstranitev kontroverznih, mentalno zahtevnih knjig, potem so začeli pisati pomensko prazna besedila, na koncu pa je to prešlo v sežiganje knjig in prevlado drugih medijev, ki zahtevajo manj truda kot branje in ki ponujajo takojšen fiks veselih kemikalij. Booker (2004) je podrobneje analiziral izvor takšnega mišljenja v Bradburyjevem pisanju. Zakaj v neki družbi upade zanimanje za zahtevnejše vsebine? Zakaj se v nekaterih skupinah ljudi pojavi potreba po poneumljenih zabavnih vsebinah? Bradbury, tako pravi Booker, naj bi verjel v tipično ameriško misel, da so vsega krivi ljudje in izključno ljudje. Ne, ni problem v tem, da marginalizirani težje dostopajo do zahtevnejših vsebin (knjige) in da zato raje posegajo po sprocesiranih lahkotnejših vsebinah (TV), ki so tudi bolj dostopne, ljudje so pač razvajeni in nekultivirani in nočejo, da jih kdo ali kaj užali. To je grozen in čisto realen povod za kakšno manjšo sežigalno akcijo, a do libricida zaradi tega ne bo prišlo. Knuthova (2003) namreč izpostavi, da libricid kot dejanje velikega obsega ni nikoli rezultat delovanja zlobnih ali barbarskih sil, izvaja se sistematično in z nekim končnim ciljem. Ta cilj ni sterilizacija popularne kulture, temveč uničenje kultur in narodov. Ni zlobna manjšina tista, ki sežiga knjige, sežigajo jih despoti (Hitler ali Stalin, Mao ali Milošević), katerim je libricid sredstvo za izbris teh manjšin iz zgodovine. Zato pa je podpomenka genocida.  Razen tega se mi zdi Bradburyjev svet nekam površno izdelan. Vse knjige/tiskovine so prepovedane, razen nekaterih. ZDA so nekako zmagale v DVEH jedrskih vojnah (kot da lahko sploh dobiš tako vojno). Nekaj je omemb o orwellovskem spreminjanju zgodovine, npr. to, da je bila naloga požarnikov vedno sežigati knjige, a Bradbury ostane pri omembah. In od kdaj imajo gasilci robotskega psa?! Od kod je prišel? Kdo si ga je omislil? Vprašanja, vprašanja!

Vir: https://www.imdb.com/title/tt0060390/

Če mene vprašaš, se je filmska adaptacija Françoisa Truffauta iz leta 1966 pri raziskovanju idej v knjigi bolje odrezala. Že to, da gre za film, in ne za knjigo o bibliofobni družbi, je napredek. Zasluge v uvodni špici na glas prebere napovedovalec, ekran pa je očiščen napisov oz. besed. To je eden najbolj domiselnih načinov prenosa literarnega besedila v drug medij. "Genialno" je močna beseda, a v tem kontekstu mislim, da je kar primerna. Besede se pojavijo šele na koncu filma. Jedrska vojna ni več pomemben motiv. Pes je izginil iz zgodbe. V prizoru, ko požarniki z žensko vred sežgejo hišo, polno knjig, Beatty podrži izvod Hitlerjevega Mein Kampfa. Režiser Truffaut s tem pokaže, da se zaveda ekstremističnih motivov za libricid, nekaj, kar je Bradbury prezrl. Efektivno je predstavljen "strah" ljudi pred knigami in besedami - v enem prizoru lik bere časopis, ki spominja bolj na strip. Izobčenci, ki Montaga na koncu sprejmejo medse, drug drugega kličejo po naslovih knjig, ki si jih skušajo memorizirati. Na nek način se skušajo identificirajo s prebranim. Žal knjige na koncu še vedno sežgejo. ☹ Skratka, kar hočem reči je to, da je Fahrenheit 451 boljši kot film, da je v tem mediju srhljivo opozorilo proti relativizaciji pomena knjig in branja močnejše. Kot knjiga pa je Fahrenheit 451 prašen in že malo načet spomenik minuli dobi, ki bi ga morda morali danes pogledati z drugega kota.  

 

Dominik Lenarčič

 

Vira:

Booker, M. K. (2004). Antiutopija v moderni literaturi: fikcija kot družbena kritika. Založniški atelje Blodnjak.

Knuth, R. (2003). Libricide: The Regime-Sponsored Destruction of Books and Libraries in the Twentieth Century. Praeger.

SAM HUDIČ

"It was the pit—the maelstrom—the ultimate abomination. Carter, it was the unnamable!"

H. P. Lovecraft: The Unnamable

 

Oče mrko zre v ostanke kosila na svojem krožniku. Vem, kaj sledi taki tišini. Izgubljena prisebnost, razbiti krožniki, boleče glasilke. Zlomljena srca. Zaradi adrenalina mi je že slabo. Želodec nerodno meša brozgo v meni. Kaj sem ti storil, oče? Saj nisem jaz kriv, da mame ni več. Nisem jaz trčil v rit njenega avta in jo poslal v graben. Mogoče bi si tokrat moral ti izprašati vest. Oče še vedno zre v svoj krožnik. Ne vem, kako dolgo lahko še prenesem to zatišje pred viharjem. Nekaj bi moral reči. "Kaj ti je zdaj?" ali "Boš spet kaj razbil?" Nič ne rečem. Ne najdem poguma za očitke. Pogleda me v oči. Zdaj zdaj se bo spet začelo! Saj je sama takrat ugotovila, da nam je zmanjkalo mleka. Pozabil si ji povedati. Sama se je odpeljala v trgovino. Sama. Pričakujem očetov izbruh. Namesto tega dobim samo mlačno, utrujeno izjavo:

"Anže, mislim da je čas."

 

Stopam za očetom. Glede na svojo starost je nepričakovano zagnan. Skoraj neučakan. Ko stopiva s trave na potko, se skoraj neslišno šelestenje trave umakne drobljenju kamenčkov. Sijajno modro nebo brez oblakov prekrijejo zaplate krošenj mešanega gozda. Gozdni šum deluje pomirjevalno. Kot da me oče ne bi vodil neznano kam. Naenkrat spregovori:

"Si kaj slišal o sosedovi Mariji?"

Spomnim se pripovedke, ki jo je z mano delil njen vnuk Luka. Z babico sta šla v gozd nabirat gobe. Luka je zaostajal. Mislil je, da je videl srno. Ko se je obrnil, babice ni bilo več na spregled. Jasno, da ga je prevzel prvinski otroški strah. Ostal je sam. Zapustili so ga. Zdaj bo padla noč, potem pa bojo prišli volkovi in ga požrli. Takrat je zaslišal krik. Volk! Ne, to ni volk. Skozi podrast se je prebila babica. Zvrnila se je na hrbet. Nekaj je momljala. Luka se ji je preplašen približal. Babičin obraz je bil bled. Njene oči so okamnele. Iz njenih ust se je slišalo: "Sam hudič … sam hudič". Luka je urno stekel v vas in s sabo pripeljal mamo. Skupaj sta jo privlekla nazaj domov in jo spravila v posteljo. Doma so pričakovali, da se bo še isti dan pomirila in povedala, kaj je videla. Verjetno jo je samo prestrašila kakšna srna, mogoče celo volk. Babica je že stara, njeni živci pa krhki. Bo že v redu.

Od takrat je minil en teden. Marija Hribar še vedno momlja tisto o hudiču. To sem izvedel od Lukove mame. Brez te informacije se z Lukovo zgodbico ne bi dolgo ukvarjal. Tako pa lahko samo premlevam …

"No?"

Očetov osoren glas me v hipu zdrami.

"J-j-ja. Sem slišal zanjo."

"Tisto, kar je videla, ni bila srna. Kaj šele volk. Ne, jaz vem, kaj je videla."

"Kaj pa je videla?"

Oče se ustavi. Kako si ga vendar drznem vprašati? Zdaj bo začel! Oče k sreči ne izbruhne. Samo strmi v praznino. Nekaj trenutkov molče stojiva, nato pa oče spet spregovori:

"Ko je umrla tvoja mama, sem bil izgubljen. V moji glavi je bila nepopisna praznina."

Za kratek čas umolkne. Preseneča me, kako priseben je. To mu ni podobno.

"Na dan novice sem se odpravil v gozd. Upal sem, da se mi bodo na poti razjasnile misli."

Stopava čez korenine. Na tleh rastejo jurčki.

"Lazil sem po hribu. Vzpenjal sem se kot v starih časih."

Vzpenjava se. Brodiva skozi podrast.

"Takrat sem našel brezno. In v njem …"

Pot nama prestreže črviva lesena ograja. Ena deska je že odpadla. Oče tiho zakolne. Videti je zamišljen.

"Veš, to ograjo sem postavil jaz. Takrat, ko si bil ti še majhen. Nisem hotel, da ga kdo vidi."

"Vidi koga?"

Oče mi ne odgovori. Namesto tega stopi skozi vrzel v ograji. Sledim mu. Naenkrat zaslišim najbolj nenaraven zvok v mojem življenju. Neko umazano, zdrizasto, sluzasto mlaskanje. Srkanje! Kaj je to?!

Oče spregovori: "Anže, to je najina skrivnost. In moje darilo tebi."

S trdo roko me potisne proti breznu. Na robu instinktivno pogledam dol.

Sam hudič.  

 

Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 6, št. 11.

 

Dominik Lenarčič