DVOJE KRATKIH KRATKIH ZGODB (POLDE PUČNIK IN PRIJATELJEV PEUGEOT, LITERARNA OSEBA)

 

POLDE PUČNIK IN PRIJATELJEV PEUGEOT

V petek popoldan se je Polde Pučnik poskusil s prijateljevim plavim peugeotom peljati v Ptuj. Peugeot pa je potreboval popravilo – pokvaril se je prestavljalnik. Polde je pomanjkljivost prepozno prepoznal; v prvi prestavi je prepotoval približno petindvajsetino poti, preden je počilo in se je pohabljen peugeot parkiral na prehitevalnem pasu. Preostanek je Polde prepešačil.

Pripovedovancu pravim, da je ta pripoved poučna: peugeota pelji na pregled, preden ga posodiš prijatelju.

 

***

 

LITERARNA OSEBA

 

Ko odprem oči, pričnem obstajati. Zbudim se iz niča, kje in kaj sem, preden se zbudim, ne vem in ne morem vedeti. Vem le, da se bom kmalu vrnila vanj. Nek glas od zunaj mi pravi, da še ni čas za to. Povedal mi bo, kdaj naj zaprem oči. Do takrat pa naj sedim tu.

Prostor nima zidov, zato mu ne morem reči soba. Prav tako mu ne morem reči praznina. Ni tak kot nič, budna sem in vem, da obstajam. V ta prostor, karkoli že je, od zgoraj sije šibka bela svetloba. Prihaja iz odprtine, ki spominja na okno s spuščenimi žaluzijami.

Postaja mi tesnobno. Želim si, da bi glas priklical kakšen stol ali namizno rastlino. Karkoli, samo da napolni ta prostor. Glas se ne odziva na moje prošnje. Tokrat mi je pustil samo okno. Nimam kaj, počakati moram na njegov klic.

Naposled ga slišim. Čas je za konec. Prav. Zaprem oči in preneham obstajati.

 

 ***

 

Obe zgodbi prvotno objavljeni v Sejalcu, letnik 2023, številka 44.

 

Dominik Lenarčič 

JANČAR IN GOLOB NA PLAŽI ali PRISPEVEK O ŠTEVILU IN KULTIVIRANOSTI SLOVENSKIH BRALCEV

 

Je bolje brati žanrsko ali nežanrsko književnost? Domače ali tuje? Je na plažo bolje vzeti roman Draga Jančarja ali Tadeja Goloba? Ko je na voljo več možnosti, je čisto naravno le-te primerjati med seboj. Ena od njih bo morda obveljala za "najboljšo", druga za "najslabšo." Če nimamo strogih kriterijev, se bomo morda odločali na osnovi všečnosti. A to ni prispevek o filozofiji odločanja, jaz skušam odgovoriti na vprašanje, ali je važno, kakšne knjige jemljemo v roke.

V knjižnih krogih se včasih pojavi poziv h kultiviranju (slovenskih) bralcev. Izobraženi in razgledani govorniki nam pravijo, da bi morali namesto po mehko vezanih "ljubičih" in "krimičih" pretežno tujih avtorjev posegati po leposlovnih delih, ki so zahtevnejša, kvalitetnejša in trajnejša. Najbolje, da gre za dela domačih avtorjev. A kaj naredi delo kvalitetno? Kako je tako delo sploh mogoče prepoznati? Če boste iskali kriterije vsebinske kvalitete, boste ugotovili, da so ti izmuzljivi in zaradi abstraktnosti težko aplikativni. Od raziskovanja vas morda odvrne tudi pridih bralskega elitizma, ki pogosta spremlja poskuse h kultiviranju bralcev.

Glavni problem takih debat pa je, da glavni problem ni morebitna (ne)kultiviranost bralcev, temveč njihovo končno število. Vprašanje izbire "primernega" gradiva za branje in utemeljitev te izbire je konec koncev manj pomembno kot vprašanje, koliko se sploh bere. Verjamem, da smo vsi seznanjeni z rezultati zadnjih raziskav o bralni kulturi na Slovenskem in skrb-vzbujajočimi trendi, o katerih poročajo podatki. V zadnji raziskavi Knjiga in bralci se je le malo več kot pol vprašanih opredelilo za bralce. Res je, da podatki niso ažurni, prav tako bi se lahko pogovarjali o morebitnih metodoloških pomanjkljivostih. A podatki so vseeno zgovorni. Statistike izposoj in nakupovanja knjig iz istih raziskav prav tako ne vzbujajo pretiranega optimizma. V bralni pušči so prerekanja o tem, ali je na plažo bolje vzeti To Noč sem jo videl ali Leninov park, nesmiselna. Vprašanje o kvaliteti je mogoče postaviti šele takrat, ko diskusijo omogoča zadostna kvantiteta – če želimo več kultiviranih bralcev, potrebujemo najprej več bralcev. 

 

Prvotno objavljeno v Štubidu, letn. 18, št. 1, april 2023

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: SLABO POSELJEN OTOK NA OBALI KOMUNISTIČNE ŠVEDSKE

 

Prednjo platnico ustvarjalno naslovljenega dela Otok, romanesknega prvenca švedske novinarke Åse Avdic, krasi citat publikacije Publishers Weekly, ki le-to predstavlja kot zmes Agathe Christie in Georga Orwella. Meni, ljubitelju antiutopij, takoj v oči pade slednje ime, prvo pa še dodatno ojača zanimanje. Antiutopična kriminalka! Kako to izgleda? Pri kriminalkah se pogosto izkaže, da ni vse tako, kot se sprva zdi. Tako je bilo tudi pri tem romanu. Ko pa je tu padla zavesa, sem bil razočaran …

Kot pri vsaki antiutopiji se tudi zgodba Otoka odvija v krasni novi družbi - v tem primeru gre za Protektorat Švedske, kvazi-komunistično državo, nastalo po spodletelem uničenju berlinskega zidu (kriminalki in antiutopiji se tako pridruži tretji žanr: alternativna zgodovina). Piše se leto 2037 n. št. Anna Francis je uradniška delavka, čigar preteklost je prežeta s skrivnostmi in obžalovanjem. Hkrati ima občutek, da zaradi deloholizma izgublja stik z mamo in hčerko. Tedaj ji državni veljaki ponudijo sodelovanje pri skrivnostni misiji. Anna bo ena izmed petih kandidatov za nedefinirano delovno mesto v obveščevalni skupini RAN. Z njimi bo dva dni preživela na z meglo obdani Isoli (to je ta otok iz naslova). Njena naloga bo zaigrati svojo smrt in na podlagi ravnanja drugih kandidatov izbrati najprimernejšega za delovno mesto. Če bo misijo uspešno opravila, bo lahko končno svobodna. Anna sprejme misijo, misleč, da bo vse gladko steklo in da se bo lahko skesana vrnila k družini. Na usodni dan pa se začne zapletati: na Isoli se sreča s starim znancem, njuno poznanstvo ogrozi uspešnost misije. Po prvem dnevu Anna "umre". Kmalu začnejo nenačrtovano "umirati" tudi drugi …

Avdicin Otok je torej bolj triler kot pa antiutopija - slednje je zgolj površno naslikana kulisa, pred katero se odvijajo običajne politične spletke in prevare. Švedska se je v krasnem novem svetu te zgodbe priključila državam na vzhodni strani železne zavese. Iz pripovedi je mogoče jasno razbrati, da so gospodarsko-politične krize v 90. letih prejšnjega stoletja dobile nove razsežnosti in da za razliko od naše resničnosti tukaj ni prišlo do demokratičnega preporoda narodov. Vprašanje, kakšen bi bil svet, če berlinski zid ne bi nikoli padel oz. če bi bil njegov padec bistveno bolj kaotičen, predstavlja odlično premiso za roman. Otok te premise žal ne izkoristi v celoti. Pravzaprav se zdi, da bi zgodbo lahko brez večjih sprememb vstavili v drug kontekst (npr. ena od dejanskih komunističnih držav v času, ko je zavesa še trdno stala). Kakšno dodano vrednost pravzaprav doda postavitev zgodbe v ta specifičen dogajalni čas in kraj? Ali gre za refleksijo o svinčenih časih? Za kritiko švedske družbe? Ne vem. "Worldbuilding", torej sama izgradnja fiktivnega sveta, je površen in površinski, avtorica sicer uspešno naslika zadušljivo sovjetsko družbeno atmosfero, a sam svet, ki mu ta atmosfera služi, izpade nedovršen. Zgodba je skopa tako z detajli glede tega sveta, kot tudi z nekaterimi drugimi detajli, recimo s tem, kje sta bila Anna in njen kolega dejansko zaposlena in kaj so bili pravzaprav vsi tisti projekti, pri katerih sta sodelovala.

Kako pa je z Otokom kot kriminalko/trilerjem? S tem žanrom nisem dodobra seznanjen, tako da težko ocenim. Liki so se mi zdeli dobro zaokroženi, čeprav čisto malo preveč pusti in šablonski, interakcije med njimi pa karikirane. Zgodba nekako uspe ohranjati suspenz, zaplete se edino pri izgradnji osrednje zarote. Le-ta namreč ob refleksiji izpade preveč … erm … zapletena.

 

Kot antiutopija me je Otok Åse Avdic pustil razočaranega in nepotešenega. Zdelo se mi je, da je antiutopični nastavek samo preobleka, katere namen je bil vzeti povprečno kriminalko in jo narediti bolj zanimivo. Ta obleka pa se je izkazala za bolj zanimivo od tistega, kar je skušala obleči. Mogoče so me zavedle marketinške zvijače in sem tako od knjige pričakoval preveč. Mogoče pa se je izkazalo, da spekulativna fikcija zahteva bolj temeljito obravnavo zastavljenih vprašanj in da ne more biti zgolj ozadje za neko drugo zgodbo. Mislim, da mi je bolj všeč druga razlaga ...

 

Dominik Lenarčič