Polževi razmisleki, zbirka, ki predstavlja prozni
ekvivalenti antologiji mlade poezije, že na prvi pogled daje vedeti, da ubira drugačen pristop kot Bog si ga drka na nas. Medtem, ko antologija poezije daje vtis črne
Pandorine skrinjice, polne škandaloznih verzov in surovih ilustracij, antologija
proze bodočega kupca pozdravlja z nežno belino in prijetnimi črno-belimi risbami. Če ju
postavite skupaj, sta si kot jin in jang.
Zbirka proze je odziv na uspeh njej
sorodne zbirke pesmi in na relativno nevidnost kratkih pripovedi mladih literarnih
ustvarjalk in ustvarjalcev pri nas. Ker izid ni spremljal noben škandal, bi vam
malokdo (izjema so seveda avtorji, urednici in drugi sodelavci) zameril, da ste
zanjo izvedeli šele zdaj. To krivico bom skušal popraviti s sledečo recenzijo. Tako
kot zadnjič bom šel skozi vse prispevke in jih kritiško pretresel, potem pa bom
še malo razmišljal o zbirki kot celoti. Pa dajmo!
1.) Nina Kremžar: Jutranja
kava
Najpomembnejša stvar Ena
najpomembnejših stvari Ena od stvari, ki ti jih povejo na delavnicah
pisanja kratkih zgodb, je ta, da pomemben del procesa pisanja predstavlja
"zgoščevanje" oz. črtanje nepotrebnih besed in stavkov. Tako
kot pri poeziji tudi pri kratki prozi nobena beseda ne sme iti v nič. Seveda se
zgoščevanje v tem kontekstu razume kot brisanje – to, kar se zbriše, se v
končni zgodbi ne pojavi. Nina pa v Jutranji kavi črtane besede obdrži in
jih uporabi kot sredstvo dodajanja nove pomenske plasti. Zgodba sama govori o
prepiru, ki ga imata zakonca med zajtrkom. Prečrtane besede predstavljajo
tisto, kar pripovedovalka skuša prikriti: fizično nasilje partnerja in njeni neizgovorjeni
poskusi upora. Gre torej za nazoren opis toksičnega razmerja, pri katerem skuša
žrtev omiliti resnost situacije. V resnici obstajata dve različici zgodbe – ena,
ki se prebere brez prečrtanega in ena, ki se prebere v celoti –, obe pa imata
grenak priokus, saj se končata z obžalovanjem. Zahtevnost zgodbe zahteva
večkratno branje. Predstavljam si tudi, da jo je težko brati na glas. Jutranja
kava kot obred je na nek način znanilec, kako bo potekal dan. Prva zgodba v
antologiji je medtem znanilec, da nas v nadaljevanju čaka dobra kratka proza.
2.) Aljoša Toplak: Lava lučka
Lava lučka je zgodba o
dveh fantih, zadetih kot mambi, ki sedita v dnevni sobi s prižganim
televizorjem in buljita v namizno svetilko. Aljoša to preprosto in izjemno
banalno situacijo uporabi kot odskočno desko za filozofsko diskusijo o smislu
(literarnega) ustvarjanja in zapuščini umetnika, ki bo slavo doživel šele po
smrti. Prisotna je tudi izrazita metatekstualna komponenta. Slog je minimalizem
par excellence – avtor z majhnim številom likov in nezapletenim dogajanjem v
literarni obliki implementira načelo "manj je več". Dialog, v katerem
se ponavljajo določeni izrazi, deluje enako hipnotično kot lučka, omenjena v
naslovu. Zgodba je filozofska (na eni točki je omenjen Karl Popper), a dovolj
poljudna, da ne odžene tistih, ki niso imeli prilike spremljati predavanj na
filofaksu.
Kaj pa naj še zapišem? Manj je
več.
3.) Tinkara Uršič Fratina: Guinness
Poleg zgoščevanja obstaja še ena
spretnost pri pisanju kratke proze: zamolčevanje. To pomeni namerno izpuščanje
detajlov in pojasnil v imenu vnašanja vrzeli, ki jih bralec dopolni z lastno
interpretacijo. Takega pristopa se v svoji zgodbi poslužuje Tinkara. Guinness
v osnovi govori o treh prijateljih v dublinskem pubu – Luki, Sari in Anji. Luka
in Sara sta par, Anja pa je "third wheel", njuna osamljena
spremljevalka. Kmalu se izkaže, da imata Luka in Anja skrito razmerje. Izkaže
se tudi, da vzporedno tečeta dve zgodbi – ena se odvija v preteklosti, druga v
sedanjosti. V slednji Sare ni na spregled, nazadnje je omenjena, ko Anja in
Luka položita svečko na "sveže zakopan grob". Kaj se je zgodilo? To
mora bralec uganiti sam. Guinness, tako kot Jutranja kava,
zahteva več branj. Tukaj so ta tako rekoč obvezna, saj večina namigov sprva
ostane neodkritih. Vzporedni zgodbi imata podoben, če ne celo isti dogajalni
kraj in čas. Avtorica s tem spočetka prikrije dejansko časovno razcepljenost,
iluzija ene zgodbe pa se razblini s koncem, ki je zaradi te iluzije tako še
večje presenečenje, kot bi bilo sicer. Guinness se bere podobno kot
kriminalka, od bralca zahteva zaupanje: da ne bo obupal pri prvih nejasnostih
in da mu bodo te predstavljale motiv za iskanje odgovorov na osrednjo
skrivnost.
4.) Mojca Petaros: Tržaška
pravljica
Tržaška pravljica je
zgodba o spoštovanju narave. Avtorica glede sporočila ne ovinkari. Prav tako ni
subtilna glede primerjave med burjo, (nad)naravno silo, ki skuša prebivalce
Trsta opozoriti nase in v njih prebuditi občutek ponosa, ter med družinskim
članom (npr. teto), ki so ga/jo začeli pojmovati kot samoumevnega/samoumevno. Nekaterim
bralcem takšna neposrednost morda ne bi prijala. Jaz nisem eden od njih. To,
kar zgodba izgubi v diskretnosti, nadomesti s prijetno "feel-good"
atmosfero in dinamičnimi, iskrivimi liki, med katerimi vsak, pa naj je še tako
nepomemben, dobi svoje ime. Tržaška pravljica je, tako tako namiguje
naslov, pravljica, preprosta zgodba s preprostim in lahko razumljivim
sporočilom, primerna za vse starosti. In s tem ni nič narobe.
5.) Lara Gobec: O nekdanjih
dekletih in teflonskih ploščah
Na tej točki je v antologiji že
mogoče opaziti veliko raznolikost v formi samih zgodb. Lara, ki je sicer bolj
znana kot pesnica, s svojo zgodbo pokaže še en pisateljski pristop – pesem v
prozi. Dogajanja v zgodbi ni veliko: pripovedovalka sedi na pralnem stroju in
razmišlja o ljudeh, ki jih je poslušala in katerih travme in bridke spomine je
vpijala kot spužva. Spužva pa ne more vpijati v nedogled. Tuje skrbi jo dušijo
in razžirajo, bolečina pa se pozna le na razbolelih prstih na pripovedovalkinih
nogah. Fabula oz. samo dogajanje je v zgodbi zgolj podlaga za surove,
metaforične podobe in poetične refleksije o medosebnih odnosih in lastnih
strahovih. Pozna se, da je avtorica pesnica. S tem, ko zgodba poudari jezikovno-metaforično
plat, izpade bolj iskreno in poglobljeno kot nekatere v-fabulo-bolj-usmerjene primerke,
hkrati pa v prozo vnaša posebno vrsto estetskega užitka, značilnega za
pesništvo. Še ena solidna.
6.) Jona Levar: O mačku, ki je
hotel leteti
Zgodba O mačku, ki je hotel
leteti je, tako kot Tržaška pravljica, preprosta feel-good zgodba,
ki pa se ukvarja s še bolj banalnimi temami: s sanjami, razočaranjem, ljubeznijo
in mački, ki ponoči skačejo naokoli. Prav tako pričujoča zgodba ne ovinkari
glede sporočila, Jona bralca prepričuje, da je ljubezen med dvema osebama preprosta in da včasih ne
moremo uresničiti svojih sanj. Gre za zelo očitno in nekam klišejsko sporočilo,
ki ga avtorica žal ne uspe posredovati tako, da ne bi zgodba izpadla trivialna.
Najbolj zanimiv aspekt je maček in (malo prisiljena) primerjava njegovih
poskusov letenja med policami z neuresničenimi sanjami spečega para. Tega se je
očitno zavedala tudi avtorica, saj velik del zgodbe zavzema ravno poročilo o njegovih
skokih. Malo manj bi lahko napisala o razmišljanjih napol zaspanih ljudeh. Nekaj
je na njej, a ni še čisto tam.
7.) Selma Skenderović: Orehova
lupina
Selma, ena od dveh urednic
antologije, nam postreže z zgodbo iz svojega prvenca Zakaj molčiš, Hava?.
Avtorici so knjigo izdali kot zmagovalki Urške 2020. Ta podatek nam pove, kaj
lahko pričakujemo od izbrane zgodbe. Orehova lupina je tragična in
naturalistična pripoved o Verici, pripovedovalkini prijateljici s prekomerno
težo. Zgodba spremlja počasen in boleč razpad njunega prijateljstva, h kateremu
prispeva pojav Veričinih samodestruktivnih teženj. Odnos razpada po obrokih, prelomnice
so označene z navedbami prijateljičinih kilogramov v kurzivi. Te navedbe
gradijo napetost, pričakovanje Veričine smrti, ki pa ne pride v pričakovani obliki.
Pomembno vlogo v zgodbi odigra oreh. Drevo pooseblja odnos med prijateljicama, ko
se le-te začneta oddaljevati druga od druge, drevo zboli in tako kot sam odnos
začne razpadati, dokler od njega ne ostanejo samo trpki spomini. Selma v Orehovi
lupina dokaže, da ni postala "uršljanka" brez razloga – zgodba je
tekoča, kritične točke pa odlično tempirane. Prav tako se avtorica s prizemljeno
in srhljivo-realno tematiko spopade na zrel in skrben način, brez zdrsov v
moraliziranje ali pretirano čustveno vznesenost. Še en vrhunec antologije.
8.) Rok Gominšek: Sprehod na
leto
Tip se sprehodi do Mercatorja.
Hodi, filozofira o supergah, stavnih listkih in sprehodih. Najkrajša zgodba v
antologiji. Živ jezik, ki naslika živega lika. Nekaj posrečenih stavkov. Hoja v
trgovino in nazaj se sprva ne zdi kot tema za zgodbo. A Rok zna. Poskočen slog
iz dolgcajta naredi kratek cajt. Je to proza ali hip hop? Short story hip hop.
Shop, walk to shop. Več se ne da povedat. Samo še enkrat prebrat. Je dost
kratko, tako da se da.
9.) Katarina Gomboc Čeh: Velikonočna
sobota
Zdi se mi, da kristjani v fikciji
običajno nastopajo v eni od dveh vlog: kot simbol duhovne in moralne čistosti
(če je avtor dela sam vernik) ali kot simbol nazadnjaštva in družbene togosti
(če avtor ni vernik). V obeh primerih liku kristjanu ni omogočeno, da bi
zaživel kot oseba, kot človek z realnimi željami, težavami in upi. Njegov namen
je vedno biti slamnat vojščak v kulturni vojni. Ela in drugi liki v Velikonočni
soboti Katarine G. C. k sreči niso simboli, ampak ljudje iz mesa in krvi. Zgodba
spremlja velikonočni obred, ob katerem Eline misli uhajajo k preteklosti.
Spominja se razpadlih romanc s starimi prijatelji in načrtov, ki jih nikoli ni
uspela izvesti. Podobe iz starih časov (njena stara ljubimca Adam in Tomaž) jo
preganjajo v sedanjosti. Edino, kar lahko stori, je, da pogoltne svoje
razočaranje, da potlači svoje tiho koprnenje in se vrne v realnost. Liki, ki
nastopajo v zgodbi, so resda kristjani, a avtorica ne dovoli, da bi to bila
njihova edina značilnost. V današnjem politiziranem svetu, v katerem se zdi, da
mora vsak (fiktivni ali resnični) človek biti simbol za nekaj, nas Ela, Adam in
Tomaž spomnijo, da ti je dovoljeno samo obstajati, začeti družino in se kdaj pa
kdaj zamisliti nad zamujenimi priložnostmi.
10.) Ana Lorger: Umazani kot
umazani kot ane lorger je estetsko
najmanj prijeten prikaz življenja mladih v tej antologiji. neprijetnost je
mogoče začutiti že na slovnični ravni – stavki so kratki, nagrmadeni so skupaj,
kar pri bralcu vzbuja občutek anksioznosti. so tudi brez velikih začetnic… in
brez presledkov pred tropičji. na vsebinski ravni se neprijetnost kaže v poraznem
duševnem stanju glavnih junakinj, v morečem nesmislu njunih bednih življenj. na
nek še posebno ušiv dan junakinji odkrijeta fascinacijo nad umazanijo v
stanovanju, začneta slikati umazane kote in umivalnike in odpreta instagram
profil. v enem dnevu imata že kar nekaj sledilcev, mogoče bosta lahko služili s
tem? šit, soseda sesa! nič ne bo s tem. umazani kot na plastičen,
nazoren način prikazuje ljudi, ki nimajo (več) nadzora nad svojimi življenji. utapljajo
se v umazaniji tako dolgo, da jim ta postane domača, dokler si ne bodo dejansko
želeli ostati v njej. tega utapljanja resda ni prijetno opazovati, a priznati
moram, da se tudi pri meni poraja neke vrste fascinacija…
11.) Alex Kama Devetak: Skoraj
bi že obupal
Tako kot Selma je tudi Alex
prispeval zgodbo iz svojega prvenca (Nedaleč), izdanega v okviru Urške. Zmaga
na tem natečaju je garancija kakovosti. Alex v svoji zgodbi piše o Frenku in
vsem, kar je ta mladenič pripravljen storiti za lastno stanovanje. Frenk se bo
na dolgo in široko zlagal o sebi in svojem ne-čisto-zavoženem-a-tudi-ne-ravno-idealnem
življenju, vse, da bo naredil dober vtis na najemodajalko. Pripoved je humorna,
a smeh je napet. V ozadju te pripovedi se namreč nahajajo namigi o tragediji,
ki se je zgodila v Frenkovem domačem kraju. Namigi v bralcu gojijo občutek nelagodja.
Iz tega nelagodja se porodi zanimanje: kaj se je zgodilo? Skoraj bi že
obupal je znotraj zbirke Nedaleč del cikla zgodb, zgrajenih okoli tega
dogodka. Brez drugih zgodb iz cikla umanjkajo pomembni detajli o prej omenjeni
tragediji, kar pa ni pomanjkljivost – izpuščanje podatkov pripomore še k
večjemu zanimanju. Slog je tekoč in zveni naravno. Lika sta živa, karikirana, a
hkrati trodimenzionalna. Pri Branki, najemodajalki, je moteče edino to, da
konstantno bere Frenkove misli. Natančnega bralca bo morda zmotila še
nekonsistentnost v pravopisu Frenkovega vzdevka – je ta Marjo ali Marijo Špinel?
A to so zgolj podrobnosti. Tudi pri Alexu ni težko uganiti, od kod mu nagrada.
12.) Hana Bujanović Kokot: Leseni
mož
Hana, druga urednica antologije, piše
o deklici in njenih gozdnih prijateljih. Iz tega opisa bi se dalo sklepati, da
bo Leseni mož, podobno kot Tržaška pravljica, še ena feel-good
family-friendly zgodba. Pa ni ne eno ne drugo. Gozdna motivika in fantastični
element resda dajeta vtis pravljice. To, kar Lesenega moža iztrga iz cone
bralčevega udobja, je motiv razpadle družine. Omenjeni motiv ne sili v
ospredje, skriva se v mimoidočih impresijah in tako poraja nikoli odgovorjena vprašanja
o vzroku razpada. O stanju doma v resnici izvemo toliko, kot če bi deklico in
njeno depresivno mamo en dan mimogrede obiskali. Ker ni odgovora na vprašanje
in ker tudi deklica, ki je morda premlada, da bi situacijo doma dodobra
razumela, skriva morebitno žalost, je zgodba toliko bolj tragična. Omenjeni
fantastični element spodbuja psihološko obarvane interpretacije. Deklica se na
poti v drevesno hišico prelevi v lesenega moža iz naslova, v bajeslovnega
zaščitnika gozda in njegovih prebivalcev. Nadene si trdo kožo, da bi pred
živalmi izpadla močna in da bi jo te vzljubile in zanjo skrbele. Narava ji lahko
nameni trenutek navidezne miline, ne more pa ji nadomestiti očeta. In ne more
je rešiti pred padcem z lestve. Leseni mož je fantastično-, a hkrati
naturalistično-impresionistična zgodba, polna prikritega pomena. Vsekakor pa ni
feel-good ali family-friendly.
13.) Katarina Kolar: Vesna
Velik del prej obravnavanih zgodb
je za doseganje želenega učinka uporabilo razne (moderne) pripovedne tehnike in
slogovne posebnosti – brisanje besed, zamolčevanje, neupoštevanje pravopisa
ipd. Bralec se mora nanje navaditi, ko pa mu to uspe, ga zgodbe nagradijo z
uvidom, s katarzo v obliki estetskega užitka. Tako se je zdelo meni. Pri Vesni
Katarine K. se mi žal zdi, da do tega občutka ne pride.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Pripoved skuša replicirati raztresenost
in mučno seznanjanje z dejstvi v primeru smrti ljubljene osebe, v tem primeru
pripovedovalkine prijateljice po imenu Vesna. Da to doseže, se poslužuje pisanju
neurejenih, disociativnih misli in hipnotičnemu ponavljanju glavne
ugotovitve (Vesna je umrla.). Glede slednjega si je avtorica dala
duška: polovico zgodbe predstavljajo četrt strani dolgi odstavki, sestavljeni
zgolj iz tega stavka.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Ti odstavki dobro prikažejo
notranjo stisko pripovedovalke, a so hkrati tako dolgi in vizualno izstopajoči,
da pri branju (se pravi, če jih bralec ne preskoči, kar pa bo zagotovo storil)
predstavljajo oviro in konec koncev zgodbi le malo dodajo. Zgodba proti koncu
opusti svoj posebni slogovni prijem in zaokroži svoje sporočilo, a to stori
tako hitro in površno, da konec izpade antiklimaktičen. Do katarze ne pride.
Morda je bil to namen, a jaz sem se po branju samo spraševal, v čem je bil
sploh smisel.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
Ta zgodba je slaba. Ta zgodba je slaba.
14.) Tanja Špes: Polževi
premisleki
Zadnja zgodba v antologiji, ki je
le-tej posodila naslov, ima, podobno kot Larina, bolj malo fabule, tisto malo,
kar je je, pa služi igri z jezikom. V tem primeru gre za personifikacijo polža.
Iz tega procesa personifikacije dobimo več posrečenih stavkov, npr. o nošenju
hiše s sabo, prepirih med moškim in ženskim delom osebnosti in "brezdomcih".
Ti stavki lahko služijo kot malo nerodne metafore za zapečkarstvo, partnerske
odnose in … brezdomce. Malo nerodne so zato, ker se v bistvu zdi, da zgodba ne
dopušča dovolj prostora za interpretacijo. Ko govorim o "personifikaciji
polža", govorim o dobesedni antropomorfizaciji polža kot živali, ne pa tudi
o primerjavi človeka s polžem. Ker se zgodba naslanja bolj na prvo in ne toliko
na drugo, si omeji razsežnosti besednih iger. Bralec iz besedila v resnici ne
more razbrati metafore za zapečkarstvo subjekta, ker v bistvu ni nobenega
podteksta – subjekt je vezan na svojo hišo, zato ker je dobesedno polž. Zgodba
je pripoved človeškega polža, ne polžjega človeka. Zgodbi manjka prizemljenosti. Če
bi avtorica razrahljala primere, bi spodbudila bralčevo sodelovanje. Tako pa zgodba bolj kot končan izdelek izpade
kot rezultat vaje. Rezultat je sicer zanimiv, na čase celo zabaven, a to ni
vedno dovolj.
***
Kot sem omenil na začetku, se Polževi
razmisleki ob svojem izidu niso soočali s protestnimi pismi ali moralističnim
zgražanjem, kot se je to zgodilo ob najavi izida Bog si ga drka na nas.
To sicer pomeni, da se mora antologija mlade kratke proze bistveno bolj
potruditi, da bodočega bralca opozori nase. Po svoje pa je odsotnost škandalov
neke vrste blagoslov, saj se pri literarnokritični analizi lahko tako osredotočimo na
samo vsebino. Le-ta pa dokazuje, da Polževi razmisleki škandala v resnici
ne potrebujejo. Zgodbe so raznolike in povečini visoko kvalitetne. Bolj kot pri
antologiji poeziji se kaže raznovrstnost v slogovnih pristopih: na voljo imamo
straightforward opise vsakdanjega življenja, fantastično-obarvane
pripovedi in (post)modernistične eksperimente s snovjo in sižejem. Med
antologijama je opazna še razlika v literarnem posredovanju različnih oblik negotovosti
mladih. Pesniki so glasni in grobi, udrihajo po družbi in vsem, kar smatrajo
kot slabo. Prozaisti so medtem bolj tihi in umirjeni, v svojih zgodbah
prikažejo več dejavnikov, ki prispevajo k tej negotovosti: skrhani medosebni
odnosi, nestabilni viri dohodka, stanovanjska kriza in težave z duševnim
zdravjem. Avtorji in avtorice antologije proze izpadejo ne kot oratorji, ki z
neprijetnim in skoraj snobovskim odnosom odrivajo morebitne poslušalce, kot se
to zdi pri antologiji poezije, ampak kot sogovorniki, ki z milejšo retoriko vabijo
poslušalce k sebi. Seveda je nekaj izjem, a splošni vtis Polžjih razmislekov
je ta, da so bralcu bolj prijazni. Gre tudi za uredniško bolje izpeljano in
dodelano literarno delo. Upam, da sem s tem prispevkom uspel opozoriti nanj.
Dominik Lenarčič
