TEMNA DUŠA MLADEGA JAHALCA ZMAJEV ali IMAGINARNI SVETOVI JULIJE LUKOVNJAK

 

Mladi imajo radi fantazijo. Obstaja velika verjetnost, da če boste na ulici mimoidoče spraševali, katera je njihova najljubša knjiga, bodo anketiranci v starostnem razponu med 6 in 30 let najverjetneje odgovorili z Harryjem Potterjem ali s katerim drugim naslovom, ki spada v ta žanr. Kar se meni zdi zanimivo je to, da so avtorji teh med mladimi priljubljenih del vsaj pri nas predvsem starejši avtorji in avtorice – malo je izvirnih del slovenske fantastike, ki bi jih mladi tudi napisali. Ne dvomim, da ta obstajajo, a na tej točki kvečjemu kot nedodelani literarni izdelki, ki jih njihovi mladoletni avtorji in avtorice še skrivajo v svojih predalih in ki bi pred objavo v uveljavljeni slovenski založbi potrebovali še nekaj pregledov.

Eden od teh izdelkov, ki je zgleda iz predala uspešno romal na knjižne police, je roman z naslovom Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa, prvi del v seriji, čigar avtorica je Julija Lukovnjak. Prvi del je prvotno izšel pri založbi Sanje, medtem ko za ostale kaže, da bodo izdani pri založbi Goga. Julijin opis s spletne strani slednje založbe nam razkrije, da si je avtorica zgodbo zamislila že v prednajstniških letih in da zdaj v študentskih letih pili sago, ki naj bi na koncu obsegala pet knjig.

Kje pa se zgodba začne? Začne se v deželi Inkremateri, deželi čarovnikov, vilinov, elementalov, multipodobnikov in drugih bitij z magičnimi dušami. Dežela se spopada z grožnjo t. i. »razduševalcev«, zlobnežev, ki ločujejo duše teh magičnih bitij od njihovih teles in jih tako spreminjajo v »prazneže«, zombijem podobne ubogljive podanike. Edini, ki lahko ustavi razduševalce, je bitje, ki se bo povezalo s pradušo in tako postalo Varuh ognjenega prabitja – poslednjega zmaja. V nasprotju z vsemi pričakovanji varuh postane bitje brez magične duše – človek ali čarovnik z napako. Temu človeku je ime Edgar Kaos, v Inkremateri se je zbudil brez spomina, zgolj s slutnjami neke temne preteklosti in neznanimi glasovi v svoji glavi. Zmaj, s katerim je Edgar postal neločljivo povezan, se je v nasprotju s prerokbo izvalil s črnimi luskami, ne z belimi. Prebivalci dežele niso niti najmanj zadovoljni z razpletom in se ne trudijo skrivati zaničevanja do Edgarja, kar že tako jeznega, prestrašenega in z nemogočo nalogo obremenjenega novega Varuha postavi v nezavidljiv položaj. Ali bo Edgarju uspelo rešiti Inkrematero pred razduševalci in si povrniti spomin, ali ga bo zaradi strahu in gneva zapeljalo zlo?

Pri Imaginarnih svetovih Edgarja Kaosa se pozna mladost same avtorice – Edgar in drugi glavni liki (npr. vilinka Floria in čarovnik Kvint), ki ne štejejo več kot 18 let, se tekom zgodbe spopadajo s tipičnimi najstniškimi težavami (čustvenost, anksioznost, dvom, nerazumevanje samega sebe, …), ki jih vojne razmere, v katerih živijo, še ojačajo. Mladost se kaže še v bujni domišljiji, pri čemer se avtorica napaja pri bogatem kanonu fantazijskih del (še posebej pri Eragonu), in energičnem stilu pisanju. Žal se kaže tudi v pogosti uporabi anglicizmov in drugih slovničnih kiksov, ki jih v delih starejših avtorjev praviloma ne boste zasledili. Glede na relativno neizkušenost avtorice bi pričakovali pogosto nagibanje k fantazijskim tropom in klišejskim strukturam. Roman tu predstavlja prijetno presenečenje, saj ne samo, da se avtorica ogiba uveljavljenim klišejem, ampak jih ponekod tudi spretno obrne na glavo. Izpostavil bi predvsem lik Edgarja Kaosa, ki preobrača arhetip izbranca iz prerokbe. Ni neobičajno, da so ti liki mladi, po možnosti še čustveni in neizkušeni. Medtem, ko bi izbranec v kakem drugem delu tekom potovanja dozorel in potem zlahka premagal zlobneže ter lastne dvome in dvome tistih okoli njega, je Edgarjeva pot do zmage dolga in trnova. Edgar svoje poslanstvo dojema kot breme, jasno je, da v tem ne vidi nobenega užitka. Ko ga tako kot vsakega izbranca skušajo preizkusiti, ga spektakularno polomi. Njegovi junaški podvigi so redki, motivirajo pa jih situacije, ko se tistih nekaj prijateljev, ki jih ima, znajde v težavah. Pogostejši so nejunaški podvigi, ki jih opravi zaradi ne čisto neupravičenega občutka, da je ogrožen. Prebivalci Inkrematere so do njega sovražno nastrojeni, kar pa ga ne spodbudi k temu, da se jim dokaže. Potre ga, tako kot bi potrlo običajnega človeka, če bi se ta znašel med ljudmi, ki ga brez zadržka zaničujejo. Edgar ni junak, je samo otrok, ki so mu naprtili nemogočo nalogo in se temu primerno tudi vede. Tako, kot je zgodba zastavljena, bi bralec morda pričakoval, da Edgarju ne bo uspelo opraviti poslanstva. Prva knjiga se sicer konča z manjšo zmago, a tudi s tragičnimi posledicami. Na tej točki še ni popolnoma jasno, kam bo vodilo Edgarja Kaosa, a ne kaže mu dobro. Dobro pa kaže Juliji Lukovnjak in njeni seriji, za katero upam, da bo brez težav dosegla konec.

 

Recenzija prvotno objavljena v Supernovi, letnik IX, številka 16.

 

Dominik Lenarčič

POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: RUSKE ANTIUTOPIJE OD G DO Z

 

Bralec, si opazil, da nemalo antiutopičnih del prihaja iz ruskega kulturno-geografskega prostora? To naju ne bi smelo presenečati – konec koncev je Ruska federacija oz. nekdanja Sovjetska zveza zaradi nekaterih prijemov, ki se jih poslužujejo oz. so se jih posluževali njuni vladarji, odlično gojišče za takšno vrsto zgodb. Na Airstrip Ena danes pristajajo tri antiutopična dela ruskih avtorjev: Mi Jevgenija Zamjatina, Metro 2033 Dimitrija Gluhovskega in Opričnikov dan Vladimirja Sorokina. Dela z različnimi letnicami izida kažejo, kako se je skozi čas spreminjala ruska družba in z njo predstave o ruski antiutopiji.

 

ZAMJATIN IN MI, DRUGIČ

O Zamjatinu in o njegovem za antiutopični žanr izredno pomembnem romanu Mi sem že pisal – nanj se osredotoča prvi postanek na Airstrip Ena. Obnova vsebine in predstavitev likov se mi zato zdita nepotrebna. Namesto tega bom poskusil delo umestiti v družbeno-zgodovinski kontekst.

Roman je nastal v 20. letih 20. stoletja. Od ruske revolucije je minilo že par let, gradila se je Sovjetska zveza. Počasi so se kazali znaki, kako bo deloval komunističen sistem in krasna nova družba, zgrajena okoli tega sistema. Sanje o pravični družbi enakopravnih državljanov osvobojenih kapitalistične represije so se počasi začele razblinjati, saj je postalo očitno, da ta družba ne more obstajati brez represije drugačne sorte – negacije svobodne volje, kulta racionalnosti in prisilne uveljavitve enakosti ljudi. Zamjatin nam v svojem romanu prikaže, kako naj bi v bistvu izgledala krasna nova družba, kjer so si vsi enaki in vsi pripadajo vsem ter kjer ni dovoljeno nič, kar bi lahko ogrozilo krhki družbeni red. Zanimive so še nekatere druge opazke. Tehnologija (rakete, žarki) je prikazana kot sredstvo zatiranja in ne osvobajanja ljudi, s čimer Zamjatin na začetku 20. stoletja napove vzorec, kateremu so kasneje sledili radio (tega so za širjenje svoje ideologije izkoristili nacisti) in kamere za nadzor ljudi (te še danes pridom izkorišča kitajski režim). Enotna Država je fizično ločena od preostalega sveta, podobno kot Rusija v Opričnikovem dnevu (več o njem kasneje).

Mi so nastali v razmerah, ki niso dovoljevali niti najblažje kritike komunizma in države. Preganjanje dela in avtorja je iz prvega naredilo obvezno branje za vse, ki se borijo proti (sovjetskemu) totalitarizmu, iz drugega pa mučenika in glasnika grozot le-tega. Če pa roman beremo kot zgolj antikomunističnega, prezremo dejstvo, da je izguba individualnosti mogoča tudi v kapitalistično orientiranem svetu, saj ta prav tako zahteva nadzor nad svojimi subjekti. Nekatere mika celo, da citirajo Zamjatina, medtem ko pljuvajo čez »politično korektnost« - če se prepove transfobne komentarje, pravijo, smo en korak bližje stalinizmu. Pri branju zato razmisli, ali se nam tudi v današnjem svobodnem svetu dogaja tisto, kar se je zgodilo v romanu Mi. V mislih imej še to, da mora biti knjiga sredstvo za izboljšanje sveta na bolje, ne na slabše.

 

LUČ V UGAŠAJOČEM SVETU ali TEGOBE UPORABNIKOV PODZEMNE ŽELEZNICE

Leta 1991 je Sovjetska zveza razpadla, s tem pa se je uradno končala hladna vojna, obdobje, ki ga je poleg srditega ideološkega spopada med kapitalističnim zahodom in komunističnim vzhodom ter bliskovitim razvojem tehnologije na vseh področjih določala še resnična grožnja jedrskega holokavsta. Strah pred uničenjem in antiutopičnim življenjem preživelih je bil povod za številna umetniška dela. Med njimi je roman Metro 2033, ta je med drugim zaslovel kot podlaga za priljubljeno franšizo strelskih videoiger.

Leta 2013 se zgodi nemogoče: leteti začnejo jedrske rakete. V Moskvi se ljudje pred uničenjem zatečejo v podzemno železnico, kjer so zaradi neživljenjskih razmer na površju prisiljeni ostati do nadaljnjega. V podzemlju se tako v naslednjih 20 letih razvijejo skupnosti, nove države v malem. Ljudje se pod bledimi lučmi železniških postaj preživljajo s svinjino in gobami, odvisni so še od »stalkerjev«, ki s površja prinašajo surovine. Tehnologija je zanje edino, kar jih poleg hrane in človeškega stika še ohranja pri življenju. Denar so nadomestile krogle, skoraj vsi skrbijo za varovanje svojih postaj/državic. Poleg podgan ljudem grozijo napadi skrivnostnih črnih bitij s površja. Pripoved sledi Artjomu, mladeniču, ki ga dogovor z neznancem povede na potovanje skozi celoten Metro.

Čeprav je roman Gluhovskega nastal dobrih 10 let po razpadu SZ in padcu berlinskega zidu (prvotno je bil objavljen kot spletni roman, potem je sledila še tiskana knjiga), je v njem še vedno mogoče zaznati duh hladne vojne. V Metroju se izoblikuje več ideološko nasprotujočih si državnih tvorb – na eni strani stalinisti, na drugi strani Četrti Rajh in kapitalistično naravnani obroč Hansa. Človeški tribalizem ne pozna meja … Nekatere »države« so medtem neuvrščene, npr. Artjomov dom – postaja VDNG. Duh takratnega časa se kaže še v nerazumevanju vpliva sevanja – veliko vlogo v zgodbi igrajo mutantske pošasti in drugi nadnaravni pojavi, ki jih je rodila jedrska vojna. Te nadnaravne prvine so vnesene kot vir hororja in čeprav je ta horor efektiven, spodkopava resno držo celotnega dela, saj so pošasti včasih bolj smešne kot grozljive. In še to: prava groza jedrske vojne ni ta, da bodo po zemlji gomazeli grozljivi sluzasti stvori, temveč ta, da ne bo ostalo nič živega. Ne nas, ne drugih živali, niti rastlin ne. Metro 2033 poleg tega bremenita komercialistični slog pisanja in vnašanje prežvečenih literarnih tropov (t.i. »chosen one«). Prežvečeno pa ne ostane sporočilo in to je, da za nobeno ceno ne smemo odvreči našega nepopolnega, a znosnega sveta, da bomo lahko živeli v obsevanih teminah uničenega sveta. Nič ni vredno odvračanja jedrskih bomb …

 

SISTEM IVANA GROZNEGA ALI MATI RUSIJA IMA RADA RETRO

Opričnikov dan je najnovejša antiutopija na Airstrip Ena in kot taka odraža duh najsodobnejšega časa. Dogajanje je postavljeno v zelo bližnjo prihodnost: leto 2028. V Rusiji so obnovili monarhijo in državo skoraj popolnoma izolirali – gospodarske in diplomatske stike ohranjajo zgolj s Kitajsko. Pripoved spremlja člana Opričnine, nekakšne elitne kraljevske garde. Opričnik – ime mu je Andrej Danilovič – nam prikaže tipičen dan svojega življenja, ki vsebuje poboj disidentov, sklepanje poslov in rajanje s šefom in drugimi opričniki. V Opričnikovem dnevu so antiutopične prvine (brutalna represija s strani države) neločljive od satire – bralec ni prepričan, ali naj se ob branju smeji ali zgraža. Krasna nova družba monarhične Rusije se opira na simboliko iz časa Ivana Groznega, kar lahko razumemo kot preslikavo nostalgičnosti za časi slave, ki preveva Putinovo Rusijo. Kljub anahronizmom v obliki monarhije in opričnine pa gre še vedno za sodobno rusko državo, saj so prisotni avtomobili idr. sodobne tehnološke iznajdbe in aristokrati/oligarhi, ki se utapljajo v neskončnem bogastvu. Običajnega ruskega državljana nam medtem ni dano videti. Del smešenja trapaste, a vendar grozljive družbene realnosti je tudi hipokrizija tistih na položajih moči. Pravoslavna vera je nadvse pomembna, še posebej za opričnike, a ti hkrati morijo brez primere in se vdajajo drogam, homoseksualnim orgijam in samopoškodovanju v imenu dokazovanja lastne moči. Roman neusmiljeno secira sodobno rusko družbo, ki v imenu nesmiselne nostalgije zanemarja dejansko dobrobit države in njenih ljudi. Čeprav je bil prvotno izdan leta 2006, ga je zaradi diplomatske in gospodarske izolacije Rusije zaradi vojne v Ukrajini zlahka mogoče postaviti v leto 2025. Od ponovne vzpostavitve ruske monarhije tako manjkajo samo 3 leta. Upam, da bo tranzicija tokrat gladko stekla …

O KNJIGI, KI SEM JO REŠIL IZ SMETI

Pešec za pot od filofaksa do ljubljanske avtobusne postaje potrebuje nekje okoli 20 minut. Če gre verjeti Google Zemljevidom, razdalja znaša približno 1 kilometer in pol – premalo, da bi za to najel kolo ali počakal na trolo, a vseeno malo preveč za hojo. Malo preveč, ne dovolj, da bi iskal alternative. Sicer pa bi ti po tem, ko si večji del dneva preživel za klopjo, malo gibanja vseeno dobro delo.

Torej potrpiš. Čas hoje skušaš smotrno izkoristiti. Preveriš sporočila na telefonu. Poklepetaš s kolegom, s katerim si deliš del poti. Ali pa poješ jabolko, ki ti je še ostalo od malice. Če se odločiš za tretje, boš prej ali slej moral najti koš za ogrizek. V takšni situaciji sem se nekoč znašel jaz. Hodil sem po Slovenski cesti in iskal koš. Razmišljal sem, ali naj poiščem poseben koš za biološke odpadke ali naj ogrizek preprosto odvržem v prvo kanto, ki jo najdem. Ker so bili na moji poti samo koši za mešane smeti in ker sem itak moral uloviti bus, sem si dovolil manjši državljanski prekršek in se odločil za drugo opcijo. Prvi koš na moji poti je stal pod streho pri križišču med Slovensko in Šubičevo cesto.

Imam morda neobičajno navado, da pogledam v notranjost smetnjaka, preden kaj vržem vanj. Verjetno zato, da preverim, da ni že zvrhan, zagotovo ne zato, ker bi pričakoval, da bom v njem našel kaj zanimivega. Tisti dan mi je ta navada omogočila, da sem v smetnjakovi notranjosti res nekaj našel. Šlo je za prizor, ob katerem ljudje mojega kova ne ostanejo in ne bi smeli ostati ravnodušni, saj se njihove kariere in življenja vrtijo okoli tega predmeta.

Dragi bralec, v tistem košu sem našel knjigo. Rumeno mehko vezano dobro ohranjeno fantazijsko knjigo v nemščini. Točnega naslova se ne spomnim (mislim, da je bilo nekaj v zvezi z noži?), a to ni tisto pomembno vprašanje. Kaj hudiča je počela tam? Jaz sem lahko samo ugibal. Je bil defekten izvod? Se jo je lastnik naveličal? Tudi to v bistvu ni pomembno. Pomembno je, da sem našel knjigo v smeteh. In da sem jo vzel ven, malo pobrisal (k sreči je bila še razmeroma čista in suha) in odnesel domov, razmišljajoč, v kakšni družbi živimo, da do tega sploh pride. Nisem fetišist, vem, da je knjiga hočeš nočeš kos blaga, s katerim lahko lastnik potem, ko ga kupi, počne karkoli hoče. Ker je šlo za žanrsko knjigo, je bil to verjetno eden od vsaj tisoč primerkov. Kdor pa je vsaj enkrat v svojem življenju v roke vzel knjigo ali se celo tako ali drugače posvetil njihovemu preučevanju, pisanju in/ali izdajanju, ve, da knjiga ni samo potrošniški material. Zakaj bi drugače zganjali vik in krik, ko jo nekdo vrže na grmado?

Dovolj o tem, zgodba se tukaj ne konča. Knjige nisem nameraval obdržati, niti je nisem imel namen prebrati. Nemškega jezika kljub vseživljenjskemu trudu nikoli nisem uspel osvojiti, prav tako nisem želel začeti s še eno knjižno serijo. Prav tako je ni imelo smisla skušati prodati, saj kupci knjig vedno iščejo ene in iste vrste knjig, za nakupe naključnih knjig pa se le redko odločijo. Na koncu sem jo ob naslednjem obisku filofaksa odložil v fakultetno knjigobežnico, v upanju, da jo bo vzel kak mimoidoči študent germanistike ali kak popotnik iz nemško govorečega sveta.

S tem, ko sem knjigo odložil na zanjo bistveno bolj primerno mesto, sem mislil, da je ne bom nikoli več videl. A vendar zgodbe še vedno ni konec.

Nekateri oddelki na filofaksu imajo na hodnikih škatle, ki služijo kot nabiralniki za tiskovine in ponekod tudi seminarske naloge. Nek drugi dan, ko je po prej opisani dogodivščini že minilo nekaj časa, sem se sprehajal po enem od teh hodnikov. Moralo je biti eno od zadnjih let, ki sem jih še imel preživeti kot študent na fakulteti. Naenkrat na tem hodniku srečam starega prijatelja. Ne, ni bil kolega, niti ni bil eden od profesorjev. Pravzaprav sploh ni bil človek. Bila je knjiga. Rumena mehko vezana fantazijska knjiga v nemščini, na las podobna tisti, ki sem jo nekoč izvlekel iz koša za smeti. Sliši se neverjetno, ampak je res. Stala je na enem od nabiralnikov, z naslovnico obrnjeno proti meni. Tokrat se mi ni niti malo sanjalo, kako in zakaj se je znašla tam. Ker pa sem pisec, moram vsaj poskusiti. Rekel bi, da me je knjiga še zadnjič pred mojim odhodom s fakultete skušala pozdraviti in se mi zahvaliti za vse, kar sem zanjo storil. Res je, da imajo knjige svoja življenja samo v prenesenem pomenu, a boljše razlage se ne spomnim in se tudi ne bom skušal spomniti. Nekaj sekund sem še zrl v knjigo, potem pa sem se obrnil od nje in nadaljeval pot.

In tukaj se zgodba zares konča. Ko sem naslednjič šel po tem hodniku, knjige ni bilo več tam. Kaj se je zgodilo z njo in v čigavo lastništvo je prešla, ne vem in mi ni dano vedeti. Upam le, da to ni bil konec njenega knjižnega življenja …

 

Dominik Lenarčič