POSTANEK NA AIRSTRIP ENA: CIVILIZACIJA ZGORI PRI 233 STOPINJAH CELZIJA

Libricid. Ta termin v svoji knjigi uvaja Rebecca Knuth (2003), avtorica z njim označuje namerno in sistematično iztrebljanje knjig in knjižnic. Termin uporablja kot podpomenko genocida in etnocida, samo dejanje libricida pa razume kot sredstvo uničevanja ne samo družb(e), ampak tudi njihove (njene) preteklosti. Knjige so zapisi zgodovine, brez njih je ta le šepet iz ust pripovedovalcev. In kako lahko brez teh zapisov, teh trdnih, otipljivih dokazov obstoja civilizacije sploh dokažemo, da (je) ta civilizacija sploh obstaja(la)?

 

Roman z dramatično tematiko si zasluži dramatičen začetek. Bradburyjeva po debelini neznatna knjiga o družbi, ki sovraži knjige, je poleg 1984 in Krasnega novega sveta eno najbolj znanih antiutopičnih del. Je avtorjevo najbolj znano delo (poleg Marsovskih kronik), nekateri bi celo rekli, da je to njegov magnum opus. Taisti ljudje bi rekli, da je Fahrenheit 451 kratko malo ikonsko delo, vredno pozicije na lestvicah najboljših leposlovnih knjig 20. stoletja. Jaz osebno mislim, da je knjiga ena šibkejših antiutopij, da je nasploh precenjena in da je film bistveno boljši. Ti bom pojasnil, zakaj tako mislim.

Zgodba se odvija v nama neznanem kraju v ZDA v nama neznanem času v prihodnosti. Največ, kar izvemo o krasni novi družbi Fahrehheita 451 je to, kakšen odnos ima ta družba do medijev in zabave. Knjige in branje so v celoti izpodrinili pol-interaktivna televizija in druge oblike preživljanja prostega časa. Knjige same so postale tako rekoč "izjemno nepriljubljene". Posedovanje knjig je strogo prepovedano. Obstajajo cele brigade "požarnikov" (nekoč bi jim rekli gasilci), katerih naloga je najti in iztrebiti vse knjige ter v ognju preroditi hiše, kjer so le-te našli. Guy Montag, protagonist te zgodbe, je eden od teh požarnikov. Čeprav imata on in njegova žena Mildred visok standard življenja, to življenje nikakor ni idealno. Millie je odvisna od zaslonov in od uspavalnih tablet, nekega dne jo Montag najde napol mrtvo na njuni postelji. To in njegovo srečanje s svobodnjaško sosedo Clarisso v njem zaneti divji plamen dvoma. Začne se srečevati s to sosedo. Počasi začne njegov svet razpadati. Millie se še vedno noče odcepiti od TV zaslona. Clarissa nenapovedano izgine. V službi mora Montag storiti nekaj groznega. Tisti čas prvič v roke vzame knjigo …

Fahrenheit 451 je hkrati knjiga o libricidu kot tudi knjiga o praznem hedonizmu, vplivu kulturne industrije na družbo in strahu pred jedrsko vojno (roman je v izvirniku izšel leta 1953). O, pa še robotski pes je noter. Saj veš, za popestritev. Podlaga za razmere v družbi, ki je tako sovražno nastrojena do knjig, da jih sistematično sežiga, je neverjetna. Začelo se je s cancel-culture. Resno. Kot poroča načelnik Beatty, Montagov šef, so ljudje najprej zahtevali odstranitev kontroverznih, mentalno zahtevnih knjig, potem so začeli pisati pomensko prazna besedila, na koncu pa je to prešlo v sežiganje knjig in prevlado drugih medijev, ki zahtevajo manj truda kot branje in ki ponujajo takojšen fiks veselih kemikalij. Booker (2004) je podrobneje analiziral izvor takšnega mišljenja v Bradburyjevem pisanju. Zakaj v neki družbi upade zanimanje za zahtevnejše vsebine? Zakaj se v nekaterih skupinah ljudi pojavi potreba po poneumljenih zabavnih vsebinah? Bradbury, tako pravi Booker, naj bi verjel v tipično ameriško misel, da so vsega krivi ljudje in izključno ljudje. Ne, ni problem v tem, da marginalizirani težje dostopajo do zahtevnejših vsebin (knjige) in da zato raje posegajo po sprocesiranih lahkotnejših vsebinah (TV), ki so tudi bolj dostopne, ljudje so pač razvajeni in nekultivirani in nočejo, da jih kdo ali kaj užali. To je grozen in čisto realen povod za kakšno manjšo sežigalno akcijo, a do libricida zaradi tega ne bo prišlo. Knuthova (2003) namreč izpostavi, da libricid kot dejanje velikega obsega ni nikoli rezultat delovanja zlobnih ali barbarskih sil, izvaja se sistematično in z nekim končnim ciljem. Ta cilj ni sterilizacija popularne kulture, temveč uničenje kultur in narodov. Ni zlobna manjšina tista, ki sežiga knjige, sežigajo jih despoti (Hitler ali Stalin, Mao ali Milošević), katerim je libricid sredstvo za izbris teh manjšin iz zgodovine. Zato pa je podpomenka genocida.  Razen tega se mi zdi Bradburyjev svet nekam površno izdelan. Vse knjige/tiskovine so prepovedane, razen nekaterih. ZDA so nekako zmagale v DVEH jedrskih vojnah (kot da lahko sploh dobiš tako vojno). Nekaj je omemb o orwellovskem spreminjanju zgodovine, npr. to, da je bila naloga požarnikov vedno sežigati knjige, a Bradbury ostane pri omembah. In od kdaj imajo gasilci robotskega psa?! Od kod je prišel? Kdo si ga je omislil? Vprašanja, vprašanja!

Vir: https://www.imdb.com/title/tt0060390/

Če mene vprašaš, se je filmska adaptacija Françoisa Truffauta iz leta 1966 pri raziskovanju idej v knjigi bolje odrezala. Že to, da gre za film, in ne za knjigo o bibliofobni družbi, je napredek. Zasluge v uvodni špici na glas prebere napovedovalec, ekran pa je očiščen napisov oz. besed. To je eden najbolj domiselnih načinov prenosa literarnega besedila v drug medij. "Genialno" je močna beseda, a v tem kontekstu mislim, da je kar primerna. Besede se pojavijo šele na koncu filma. Jedrska vojna ni več pomemben motiv. Pes je izginil iz zgodbe. V prizoru, ko požarniki z žensko vred sežgejo hišo, polno knjig, Beatty podrži izvod Hitlerjevega Mein Kampfa. Režiser Truffaut s tem pokaže, da se zaveda ekstremističnih motivov za libricid, nekaj, kar je Bradbury prezrl. Efektivno je predstavljen "strah" ljudi pred knigami in besedami - v enem prizoru lik bere časopis, ki spominja bolj na strip. Izobčenci, ki Montaga na koncu sprejmejo medse, drug drugega kličejo po naslovih knjig, ki si jih skušajo memorizirati. Na nek način se skušajo identificirajo s prebranim. Žal knjige na koncu še vedno sežgejo. ☹ Skratka, kar hočem reči je to, da je Fahrenheit 451 boljši kot film, da je v tem mediju srhljivo opozorilo proti relativizaciji pomena knjig in branja močnejše. Kot knjiga pa je Fahrenheit 451 prašen in že malo načet spomenik minuli dobi, ki bi ga morda morali danes pogledati z drugega kota.  

 

Dominik Lenarčič

 

Vira:

Booker, M. K. (2004). Antiutopija v moderni literaturi: fikcija kot družbena kritika. Založniški atelje Blodnjak.

Knuth, R. (2003). Libricide: The Regime-Sponsored Destruction of Books and Libraries in the Twentieth Century. Praeger.

SAM HUDIČ

"It was the pit—the maelstrom—the ultimate abomination. Carter, it was the unnamable!"

H. P. Lovecraft: The Unnamable

 

Oče mrko zre v ostanke kosila na svojem krožniku. Vem, kaj sledi taki tišini. Izgubljena prisebnost, razbiti krožniki, boleče glasilke. Zlomljena srca. Zaradi adrenalina mi je že slabo. Želodec nerodno meša brozgo v meni. Kaj sem ti storil, oče? Saj nisem jaz kriv, da mame ni več. Nisem jaz trčil v rit njenega avta in jo poslal v graben. Mogoče bi si tokrat moral ti izprašati vest. Oče še vedno zre v svoj krožnik. Ne vem, kako dolgo lahko še prenesem to zatišje pred viharjem. Nekaj bi moral reči. "Kaj ti je zdaj?" ali "Boš spet kaj razbil?" Nič ne rečem. Ne najdem poguma za očitke. Pogleda me v oči. Zdaj zdaj se bo spet začelo! Saj je sama takrat ugotovila, da nam je zmanjkalo mleka. Pozabil si ji povedati. Sama se je odpeljala v trgovino. Sama. Pričakujem očetov izbruh. Namesto tega dobim samo mlačno, utrujeno izjavo:

"Anže, mislim da je čas."

 

Stopam za očetom. Glede na svojo starost je nepričakovano zagnan. Skoraj neučakan. Ko stopiva s trave na potko, se skoraj neslišno šelestenje trave umakne drobljenju kamenčkov. Sijajno modro nebo brez oblakov prekrijejo zaplate krošenj mešanega gozda. Gozdni šum deluje pomirjevalno. Kot da me oče ne bi vodil neznano kam. Naenkrat spregovori:

"Si kaj slišal o sosedovi Mariji?"

Spomnim se pripovedke, ki jo je z mano delil njen vnuk Luka. Z babico sta šla v gozd nabirat gobe. Luka je zaostajal. Mislil je, da je videl srno. Ko se je obrnil, babice ni bilo več na spregled. Jasno, da ga je prevzel prvinski otroški strah. Ostal je sam. Zapustili so ga. Zdaj bo padla noč, potem pa bojo prišli volkovi in ga požrli. Takrat je zaslišal krik. Volk! Ne, to ni volk. Skozi podrast se je prebila babica. Zvrnila se je na hrbet. Nekaj je momljala. Luka se ji je preplašen približal. Babičin obraz je bil bled. Njene oči so okamnele. Iz njenih ust se je slišalo: "Sam hudič … sam hudič". Luka je urno stekel v vas in s sabo pripeljal mamo. Skupaj sta jo privlekla nazaj domov in jo spravila v posteljo. Doma so pričakovali, da se bo še isti dan pomirila in povedala, kaj je videla. Verjetno jo je samo prestrašila kakšna srna, mogoče celo volk. Babica je že stara, njeni živci pa krhki. Bo že v redu.

Od takrat je minil en teden. Marija Hribar še vedno momlja tisto o hudiču. To sem izvedel od Lukove mame. Brez te informacije se z Lukovo zgodbico ne bi dolgo ukvarjal. Tako pa lahko samo premlevam …

"No?"

Očetov osoren glas me v hipu zdrami.

"J-j-ja. Sem slišal zanjo."

"Tisto, kar je videla, ni bila srna. Kaj šele volk. Ne, jaz vem, kaj je videla."

"Kaj pa je videla?"

Oče se ustavi. Kako si ga vendar drznem vprašati? Zdaj bo začel! Oče k sreči ne izbruhne. Samo strmi v praznino. Nekaj trenutkov molče stojiva, nato pa oče spet spregovori:

"Ko je umrla tvoja mama, sem bil izgubljen. V moji glavi je bila nepopisna praznina."

Za kratek čas umolkne. Preseneča me, kako priseben je. To mu ni podobno.

"Na dan novice sem se odpravil v gozd. Upal sem, da se mi bodo na poti razjasnile misli."

Stopava čez korenine. Na tleh rastejo jurčki.

"Lazil sem po hribu. Vzpenjal sem se kot v starih časih."

Vzpenjava se. Brodiva skozi podrast.

"Takrat sem našel brezno. In v njem …"

Pot nama prestreže črviva lesena ograja. Ena deska je že odpadla. Oče tiho zakolne. Videti je zamišljen.

"Veš, to ograjo sem postavil jaz. Takrat, ko si bil ti še majhen. Nisem hotel, da ga kdo vidi."

"Vidi koga?"

Oče mi ne odgovori. Namesto tega stopi skozi vrzel v ograji. Sledim mu. Naenkrat zaslišim najbolj nenaraven zvok v mojem življenju. Neko umazano, zdrizasto, sluzasto mlaskanje. Srkanje! Kaj je to?!

Oče spregovori: "Anže, to je najina skrivnost. In moje darilo tebi."

S trdo roko me potisne proti breznu. Na robu instinktivno pogledam dol.

Sam hudič.  

 

Prvotno objavljeno v Supernova, letn. 6, št. 11.

 

Dominik Lenarčič

 

 

 

DVOJNI UDAREC ZNANSTVENE FANTASTIKE: LEGRADIĆEV TRAVID IN BIENVENUJEVE PRIVZETE NASTAVITVE

 

Veš kdo je beden? Saj-veš-kdo, ta je beden! Moje (in skoraj sigurno tudi tvoje) mnenje je, da vsi rabimo premor od tiste virusne nadloge. Si za literarni eskapizem? Super!

Tokrat bom poskusil nekaj drugačnega in bom izpostavil ne eno, ampak kar dve knjigi naenkrat. Delno zato, ker sta iz sorodnih žanrov. Delno zato, ker menim, da si obe zaslužita pozornosti. Delno pa zato, ker mi pri obeh čisto malo zmanjka za celotno recenzijo. Predstavil ju bom, vmes pa bomo jaz, ti in mi vsi skušali pozabiti na saj-veš-koga in na vse, kar pride z njim. Pa začnimo!

 

PRVA KNJIGA – TURISTIČNI VODNIK PO GALAKSIJI ali SVEŽ ZNANSTVENO-FANTASTIČNI ROMAN VIDA LEGRADIĆA

 

Na svojem blogu sem do zdaj obravnaval dva primerka slovenske znanstvene fantastike. Ta sta se močno razlikovala v kvaliteti: zbirka kratkih zgodb Bojana Ekselenskega je bila obetavna, a nedodelana, "roman" Jožeta Biščaka pa je bil tako slab, da ga sploh ne bom več omenjal. Tokrat predstavljam tretji primerek, ki se k sreči bolj nagiba k prvemu. Gre za znanstveno-fantastični roman Travid: Za devetimi zvezdami avtorja Vida Legradića. Izdan je bil v specializirani avtorjevi založbi, leta 2021. Več na spletni strani: http://travid.si/.

Človeštvo se je dotaknilo zvezd – naš rod je koloniziral vesolje in vzpostavil širšo skupnost v Rimski cesti, Vesoljsko Unijo, s centrom kje drugje kot pa na Zemlji. Lepote (in grozote) te skupnosti vidimo skozi oči turističnega vodnika Vida Legr Travida Ursa, vrlega in samostojnega Zemljana ter lastnika bleščečega plovila z imenom Srebrna zver. Travid je primarno vodnik, če pa ga dovolj plačate, bo tudi šofer. Na začetku zgodbe naš vodnik sprejme ponudbo, da prevaža Janusa Kohna, unijskega ministra za tehnologijo. S ponudbo pa Travid sprejme tudi tveganje – politično stanje v Uniji je nestabilno, v središču te nestabilnosti pa je Janus Kohn sam. Kuje se interplanetarna zarota. Bo Travid dovolj spreten in iznajdljiv, da se bo lahko spopadel z nevarnostmi, ki mu pretijo v nadaljevanju?

Avtor je za izhodišče svojega leposlovnega prvenca uporabil tisto kar zna in pozna, torej potovanje in vodenje. Pri tem mu je uspelo ubrati nov pristop k raziskovanju fiktivnih vesolj - glavni junak ima tak poklic, da veliko potuje in da na poti sreča veliko ljudi, zato je odlična izbira za raziskovalca kozmosa. Sama zgodba spominja na Vojno zvezd, na Zvezdne steze pa tudi na filme Luca Bessona (Peti element in Valerian). Novih svetov in odbitih Nezemljanov ne manjka, avtor pa doda še element političnih spletk, seveda z znanstveno-fantastičnim pridihom. Žal pa se vse to nekako ne drži skupaj. Travid: Za devetimi zvezdami je ambiciozna knjiga z napol izvirnim leposlovnim vesoljem, ki ga spodkopljejo šibki temelji. Iz bolj pustih opisov in nenehnega ponavljanja podatkov, za katere bralec že ve, je razvidno, da Legradić ni primarno pisatelj oz. ni pisatelj takšne vrste zgodb. V njegovem vesolju se najdejo dobre ideje (npr. Papilonemi, rasa metuljem podobnih bitij, ki so odigrali pomembno vlogo v eni od medplanetarnih vojn in ki so na Zemlji pustili svoj DNK), kljub temu pa bralec dobi občutek, da se mu vse zdi nekam znano (zato sem par vrstic nazaj rekel "napol izvirnim vesoljem"). Najšibkejši element knjige so politične spletke. Na čase se zdi, da je skušal avtor preko alegorij posredovati neko sporočilo, a nastale alegorije so tako zamazane, da ni čisto jasno, kaj naj bi to končno sporočilo sploh bilo. Politični boj v Vesoljski Uniji bijeta "Koalicija" in "Opozicija". Ne samo, da gre za dokaj generična in nedomiselna izraza, ampak tudi takšna, ki imata glede na spremenljivo politično stanje v Sloveniji spremenljiv pomen. Gre za boj med levičarji in desničarji? Med liberalci in konservativci? Kdo je tu negativec? Naj bi politično stanje bolj spominjalo na domače, ali bolj recimo na tisto v ZDA? Drugje? Ni mi jasno. Najbolj jasno je še to, da popoln propad političnega sistema v Uniji na sredi knjige spominja na COV-… Ne, ne bom imenoval tistega, ki ne sme biti imenovan! Na sredi knjige pride do nepričakovanega plot-twista, kjer se razkrije še en vpliv popularne ZF: Invasion of the Body Snatchers. Kar iznenada. Na tisti točki so se vse pomanjkljivosti nakopičile in nisem zmogel več – drugo polovico sem samo prelistal.

 

Legradićev Travid ni slaba knjiga, zgodba ima potencial, ki bi se ga dalo z literarnim izpopolnjevanjem še bolj izkoristiti. Težko bi jo tudi označil za razočaranje, saj niti nisem pričakoval literarnega presežka - to morda pove več o meni in o mojem odklonilnem odnosu do slovenske literature, ki sem se ga nalezel od nekaterih ciničnih nebralcev, kot pa o knjigi sami. Dobil sem zadovoljivo potovanje po vesolju, ki ga konec koncev ne bi označil za popolno polomijo, bi se pa rad pritožil nad nenehnim tresenjem. Če ne drugega, sem za kratek čas lahko odmislil grozote sveta okoli mene. Čeprav, spletke in propad sistema spominjajo na domačo politično negotovost in nezmožnost nekaterih vidnih ljudi, da bi delali za javno dob-.

 

Dovolj o tem! Naslednji primer!

 

DRUGA KNJIGA – JAZ, NOSEČI ROBOT ali KAJ SE ZGODI, KO PREOBREMENIMO POMNILNIK CIVILIZACIJE

 

Bralec, si se kdaj vprašal, kje se hrani vse, kar si kdaj objavil na fejsu ali instiču? Ali morda obstaja nek velik trdi disk, kjer je ohranjena vsaka slika tvoja večerje in vsak video ponesrečene kaskaderske točke tvojega psa? Kaj bi se zgodilo, če bi na tem trdem disku zmanjkalo prostora? Kako bi se človeštvo odzvalo? Takšna in drugačna vprašanja pretresa francoski umetnik, režiser in stripar Ugo Bienvenu v svojem stripu (ali grafičnem romanu ali risoromanu, kar ti je pač ljubše) z naslovom Privzete nastavitve. Izšel je pri založbi VigaVagaKnjige, leta 2021.

Zgodilo se je: zmanjkalo je prostora na trdih diskih. Da bi preprečili kolaps zahodne civilizacije, mora človeštvo sprostiti prostor. Kako? S tem, da sestavi komisije, ki bodo za vsako sliko, film in roman odločale, ali so vredni ohranitve. To nalogo bi morali opravljati vestni in odgovorni posamezniki, ki imajo čut za umetnost. A svet Privzetih nastavitev je antiutopija – komisije bodo zlepa zradirale klasična umetniška dela, če ne cele opuse ustvarjalcev, da bi naredile prostor za fotke s plaže. S takšnim stanjem se niso vsi pripravljeni sprijazniti - eden od takih ljudi je glavni junak Yves Mathon, zaposlen na uradu za brisanje. On si naskrivaj kopira datoteke umetnin in jih nalaga v čip domačega robota Mikkija. Mikki je ta noseči robot na naslovnici, nosi namreč njegovega in ženinega otroka (ženske ne rojevajo več, to namesto njih opravljajo roboti gospodinje). To, kar Yves počne, je kaznivo dejanje, en napačen korak ga bo stal prihodnosti, ki si jo želi zgraditi. Lovci na ljubitelje umetnosti pa so vse bližje …

Privzete nastavitve so meditacija o odnosu človeka do umetnosti in "lepega", pa tudi o odnosu do narave in prihodnosti. Yves je eden redkih ljudi, ki si želijo za naslednje rodove ohraniti tisto, kar se jim zdi lepo, čeprav jih tako početje lahko drago stane. Je tudi eden od redkih ljudi, ki si želijo ponovno vzpostaviti stik z naravo, Yves bi se iz velemesta rad preselil na podeželje. Ali mu to uspe, boš moral ti, dragi bralec, izvedeti sam. S problemom odnosa človeka do tehnologije in dilemami glede umetne inteligence se strip niti ne ukvarja. Nihče se v stripu ne vpraša, ali je etično na robotska ramena nalagati breme rojstva. Zamujena priložnost ali priložnost za novo zgodbo? Jaz bi rekel drugo. Bienvenu v stripu spretno balansira različne teme. V prvem delu se ukvarja bolj z vprašanjem odnosa do umetnosti, s sledovi odnosa do narave, na polovici pa pride do šokantnega preobrata in fokus se zamenja. Preobrat na polovici, to je še ena stvar, ki je skupna tema dvema deloma. Pri Privzetih nastavitvah ta ni tako moteč, dovolj je naraven in logičen, da ne izpade kot last-minute-decision. Prav tako pa ne zmoti razvijanja že postavljenih tez. Edino, kar me je motilo, so bile ilustracije. Te so sicer dobro narisane, a osenčene so na tak način, da liki pogosto izpadejo jezni, tudi takrat, ko dejansko niso. Pa edino to me še zanima: v čem je bil smisel tistega prizora z religijskim shodom? Tistega, kjer mož v kapuci Yvesu pokaže sredinca …

 

Brisanje zgodovine je tema, redko obravnavana v znanstveni fantastiki, in Bienvenujeve Privzete nastavitve jo obravnavajo na več kot zadovoljiv način. Upal bi si celo izreči, da se približajo ravni, na kateri ležijo stripovske klasike, kot so Watchmen, Maus, Črna luknja in druge. Delo nas opozarja na pomen ohranjanja globine v svetu, obloženem s plehkostjo in površinskim sijajem. Poudarja pa tudi pomen ohranjanja čuta za lepo v vse gršem svetu. Mogoče smo zaradi neimenovanega pozabili na vse to. Ne smemo. Ne smemo pa tudi pozabiti na zlorabo tehnologije, padanje rodnosti in … in …

 

Mater, kako sem črnogled. 

 

Dominik Lenarčič